Predstavljajte si, da Franz Kafka nenadoma oživi. Ko hodi po ulici, ga frapirani mimoidoči občudujoče gledajo, se mu nasmihajo, tu in tam ga nemara celo kdo potreplja po rami. Revežu pa nič jasno. Vse dokler ne naleti na prijatelja Maxa Broda, ki mu v zadregi pove, da je v bistvu prelomil obljubo glede uničenja njegovih zapiskov. KAJ bi se zgodilo s Kafko, če bi ugotovil, da je postal svetovno znana pisateljska ikona in da je občasno deležen prav opolzkega seciranja? Tokratna celjska uprizoritev z ravno pravšnjo groteskno začinjenostjo, učinkovitimi odmerki humorja, a hkrati v neprestanem vzporednem spremstvu literarne resnosti prikazuje eno od možnih interpretacij britanskega dramatika Alana Bennetta.

Bennettov Kafkov tič v prevodu Tine Mahkota se v Sloveniji uprizarja prvič. Na celjski oder ga je ob sodelovanju dramaturga Darka Jana Spasova postavil režiser Miha Golob. Tekst, ki prikazuje premestitev Kafke v današnji čas, se opira tako na intimnost avtorja kot tudi splošno literarno-politično ozadje. Dotika se vprašanja o pomembnosti biografij in njihovega pogostokrat premočnega vpliva na razumevanje določenega teksta ali celo spreminjanje predhodnega mnenja. Pa vendar tu v ospredju zagotovo ostaja Kafka kot mistična persona, ki nam podžiga domišljijo, ko ga v mislih postavljamo v naš trenutni čas in prostor, kjer se nanj med drugim lepijo tudi nadimki kot sta na primer praški Proust ali češki Čehov.

Začetni prizor, ki edini odstira možnost mogočega realnega časa še živečega Franza Kafke, je medprostor ujet s sprednjim dejanskim zastorjem in improviziranim zadaj. Slednji s koncem prizora skupaj s Kafkovim življenjem metaforično izgine in se zguba nekam »v višave«. Uvodni dialog, kjer Max sugerira literatu, da naj vendarle opusti trmasto zamisel o posthumnem uničenju svojih del, sunkoma preletava nasprotna pola njune kolegialne privrženosti in hkratnih idejnih nesoglasij.

Zaradi čustvene dihotomije med prijateljema se že tu začenjajo krčevite in ne zmeraj pojasnjene kretnje Kafkovega telesa, ki tudi sicer skozi celotno dogajanje v intervalih trza zaradi notranje napetosti, paranoje in neuspešnega poskušanja skozi besede projicirati sebe navzven. Tako imenovani »doslednosti v nekontroliranosti« telesa Vladimir Vlaškalić kot Kafka nikoli ne uide. Svoj lik ves čas uspešno izraža v ozkem, zahtevnem in občutljivem območju grotesknosti, ki tako stabilno ostaja pristna in primerna dani situaciji. Zmerno in atraktivno obenem.

Preživetje dotičnih literarnih stvaritev pa je ključno izhodišče za vse nadaljnje, bolj ali manj bizarne, situacije, ki se (z)godijo sicer povsem običajnima zakoncema Sydneyu in Lindi, živečih »nekje približno danes«. Lepega dne dobita v goste Maxa Broda, na katerega je slučajno naneslo, da bi pravzaprav moral biti že mrtev. Kakorkoli že, Max ne pride čisto sam, v naročju namreč nosi želvo, ki jo je malo prej - nerodna reč - pouriniral. Žival, splošno prepoznavna po svojem oklepu in ujetosti vanj, a vendar z izjemno krhkim telesom skritim nekje pod trdo skorjo, pa se kaj kmalu preobrazi v samega Kafko. Ko s(m)o vsi zbrani, se lahko druženje zdajšnjih književnih zanesenjakov in umrlih literarnih veljakov prične.

Scenografska postavitev, po zamisli Jožeta Logarja, osrednjega stanovanjskega prostora označuje relativno čist prostor, zapolnjen le z najnujnejšimi rekviziti in potencirano cilja zgolj na simbolično sporočilnost. Odrski prostor v spoju z dvema neoprijemljivima elementoma - svetlobnimi efekti in glasbenimi intervencijami - primarno predvsem teži k vzpostavitvi določenega vzdušja in ne opredeljevanju prostora kot takega. Osvojena atmosfera pa s postopnim dodajanjem konkretnih besed in dejanj le še dodatno pridobi na intenziteti.

Pride torej do zlitja dveh svetov. Resničnega, ki ga zapolnjujeta literarno zanesenjaški Sydney in njegova žena Linda - in fiktivnega, po katerem pohajkujeta Kafka in Max. Prvi svet, ki se sprašuje, ugiba in predvideva ter drugi, ki poskuša razložiti, odstreti, a se obenem ves čas cinično posmehuje. Kako se tudi ne bi, ko pa Kafka danes nenadoma postane tako literarni kot tudi spolni objekt raziskovanja. Seksualna konotacija pa v razvijanju zgodbe pridobiva vse večji prostor, dokler ob nastopu Hermanna K. ne doseže vlogo centralne tematske točke.

Ob prihodu Kafkovega brutalnega očeta Hermanna se skoraj v celoti zrcalno obrne tudi scenska postavitev. Tudi problemi in muke se hipoma pojavijo drugje. Ne gibajo se več samo na območju duhovne neizživetosti, pač pa odpirajo komplekse zaradi telesnih hib. Kafkov oče, ki ne bi bil nikoli »slaven«, če ne bi bil do svojega sina tako neprizanesljivo surov, tudi po smrti utruja z izsiljevanjem. Razodeti namreč želi temeljni vir Kafkove zakompleksanosti – nerazkošnost njegovega »naslovnega junaka«, ki naj bi bila po njegovem tisti resnični razlog za vso Kafkovo muhavostjo.

Celotna uprizoritev nakazuje nezmožnost konstruktivne besedne komunikacije, kar je večkrat prikazano z nenavadnimi verbalnimi izseki, ko liki v danih trenutkih naenkrat ne najdejo več besed, zato začnejo upravljati in se zgubljati v popolnoma izmišljenem jeziku. Preko nejasnosti pride do razumevanja. Prav zato, ker ta situacija kratkoročno deluje humorno, je dolgoročno prav(zaprav) tragična.

Po smrti, ponovnem vstajenju in vzporednem nevtralnim životarjenjem ostalih Kafka na koncu pristane v nebesih. S fluidno obleko, potopljen v odrsko modrino in ob skrčenem »oknu v svet«, ki je skozi celotno predstavo zaradi svoje vsemogočnosti pomanjševalo in tlačilo tiste pod njim, zahlasta po nečem podobnem svobodi. In zakaj so mu ta nebesa tako nebeška? Ker ne priznavajo literature, pisanja in slepega fantaziranja. Tam se znebi slave in bremena prepoznavnosti. In znebi se svojega imena, ki ga nikoli ni maral, ter se zapeljivo in avanturistično poda v spogledovanje z Brezimnostjo.

S premišljenim modeliranjem groteskne gmote je celotna igralska zasedba izoblikovala lično odrsko figuro Kafke ter njegovega predvidevanega nekdanjega in izmišljenega današnjega sveta. Umetelna scenografija, umestne glasbene zapolnitve in osredotočen režijski pristop pa so dokončno poskrbeli za učinkovito lagoden zdrs v tesnobno-popačeni kafkovski univerzum.

Če je Kafka dejansko prišel v Celje, se je šla prepričat Zala Dobovšek.