Zaradi velikega zanimanja slovenskega prostora je bila predstava, sicer namenjena 13. izvajalcem, prestavljena iz Linhartove v Gallusovo dvorano. Nedolžni, kot se tokratna stvaritev imenuje, predstavljajo poskus fuzije gibalnih in gledaliških elementov, ki oporo iščejo v močni glasbeni podlagi in spremljajočem filmskem dogajanju.

Kompleksnost vsega izpovedujočega in raznovrstnost izraznih medijev zelo spominjata na nedavno, v Ljubljani, uprizorjeno delo Jana Fabra Zgodovina solz. Vendar pa se prav v tej razširjeni paleti izraznih medijev prepogosto izgubi tista jasna preciznost ideje; ki sam ustvarjalni proces iz prvotnega vzgiba poganja naprej in ki bi morala gledalcu zadati odločilni učinek. To je tista miniaturna, a ključna pomanjkljivost, ki spremlja sicer vsestransko dovršeno kreacijo tako velikega imena kot je Wim Vandekeybus.

Tokrat se je navdih za kreativno raziskovanje in spajanje plesa, gledališča in filma, iskalo v starih mitih, v zgodbah o pobijanju nedolžnih, v svetopisemski zgodbi o pomoru otrok... Za osnovo se tako vzame domišljijsko pripoved; v kateri se pripeti nekaj strašnega, vendar se nikoli zares ne razkrije, kaj se je dogodilo. Vse kar se gledalcu sporoča so medli, vizualno dokumentirani spomini, na katere namiguje filmsko dogajanje in ki so oblikovani v zgodbe nastopajočih.

Namigovanja se zlivajo v zgodbo o človeku, ki mori iz strahu pred izgubo moči; v zgodbo o življenju v osami in odtujitvi od zunanjega sveta; v zgodbo o izgubi in bolečini, o strahu pred neznanim; o sokrivdi; o nedolžnosti... Kot torej povzema sam kreator predstave, gre za brezčasno zgodbo o moči in spominu. Omenjena motivika zgodb pa je nekatere, omenim naj Delovega pisca Blaža Lukana, navedla celo k vehementnemu zaključku, da gre za najbolj političen ples doslej.

Zgodba, ki jo gledalec opazuje na filmskem platnu, je do neke mere preslikana in nadgrajena z dogajanjem na odru. Občinstvo ima tako pred nosom majhno skupino ljudi in vidne telesne, umske posledice njihovih doživetih zgodb. Liki filmskega in odrskega dogajanja so v manjšem obsegu identični. Še vedno pa, kljub poskusu celovite fuzije filma, teatra in giba, ostaja najbolj izrazit prav gibalni slog, ki je za Ultimo Vez specifičen že od njenih začetkov iz leta 1987 in ki je predan hitrosti, energičnosti, skakanju in mehkobi lebdenja.

Ultimo Vez namreč sestavlja peščica vrhunskih in izrazito sunkovito gibljivih sodobnih plesalcev; glede na normativno poškodovanost vsaj dveh v skupini, pa lahko zavržemo vsak dvom o kosti-lomnih akrobacijah, ki jih izvajajo na odru. Specifičen gibalni telesni izraz prevlada vsako, še tako hrabro zastavljeno, zgodbo, ki naj bi mu predhodila na filmskem platnu in katerih posledice naj bi raziskoval.

Nedolžni torej; velika predstava velikega mojstra, z brezhibno izvedbo gibalnega in teatralnega materiala, z okusno scenografsko žilico, brezpardonsko osvetljavo, kvalitetno glasbeno spremljavo in stilistično začinjenostjo, bi naj zadovoljila vsem kapricam občinstva. A v tej pompozni veličastnosti in spektakularni dovršenosti gledalcu le umanjka tista banalna rdeča nit dogajanja. Morda jo je ponudila diskusija s koreografom po predstavi, morda širše in bolj poglobljeno poznavanje Vandekeybusovega opusa, morda seznanjenje s potekom samega kreativnega procesa, morda pa le odru bližji sedež Gallusove dvorane, ki je nudilo lahko tudi zgolj distančno opazovanje dogajanja na odru, ki pa v svoji čudovitosti ni razočaralo.

Z balkona gledala Anaira.