Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Japonska sodobna kratka proza prvič, Haruki Murakami (4808 bralcev)
Nedelja, 26. 3. 2006
kristinas



Japonska sodobna kratka proza
Avgusta 1945, po padcu druge atomske bombe na japonsko ozemlje, je militantna frakcija japonske vlade izvedla neuspešen coup d' Etat s poskusom atentata na cesarja in protivojne ministre in sploh vse, kar sodi k lepo izvedenemu vojaškemu državnemu udaru. Vojno so hoteli peljati do konca, do zadnjega moža, vendar se jim ni posrečilo. S tem je bilo konec skoraj polstoletnega obdobja japonske vojaške ekspanzije, obdobja, ki je čedalje bolj dušilo literaturo, ki ni bila eksplicitno domoljubna. Končale so se ultranacionalistične propagandne pravljice o velikem vzhodnoazijskem kooperativnem bloku, herojskosti japonskega vojaka in Japonski, ki so ji bogovi dodelili težko vlogo zagotavljanja miru in prosperitete v Aziji.
V razmeroma kratkem obdobju po vojni se je pojavilo večje število novih piscev. Svobodneje so ustvarjali tudi tisti, ki so sicer objavljali že pred in med vojno, kot recimo Yasunari Kawabata ali Junichiro Tanizaki. Pisali so o vojni in porazu, zatonu tradicionalnih vrednot ter spreminjanju japonske družbe. Avtorji so se včasih obnašali ekscesno, nekaj jih je naredilo samomor, najbolj odmevnega med njimi Yukio Mishima, ki je po propadlem državnem udaru naredil harakiri. Vsemu navkljub pa so bolj ali manj sledili nenapisanim pravilom pisanja, ki so se v japonski literaturi obdržala vse od devetnajstega stoletja. Yasunari Kawabata je leta 1968 dobil Nobelovo nagrado. Japonski literarni svet je bil v harmoniji. Čudovito.
Potem je leta 1976 24-letni neznanec Ryu Murakami objavil roman z naslovom Skoraj prosojna modrina, ki je kritike razdelil na goreče nasprotnike in zagovornike. Bolj plitki nasprotniki so mu zaradi vsebine romana očitali degeneriranost, malo resnejši so mu zamerili hladni, cinematični slog pisanja. Zagovorniki so hvalili bolj ali manj iste lastnosti. Kakorkoli: kratek, napol avtobiografski opis zadrogirane, promiskuitetne in popolnoma izgubljene ter razosebljene mladine se je dobro prodajal in kontroverznost je k temu samo še pripomogla. Najpomembneje pa je, da je ta roman pomenil prelomnico v japonski literaturi. Generacije po Murakamiju so namreč začele zavračati dotedanje ideale »čiste literature«. Pisatelji so resni, kontemplativni in včasih skoraj arhaični jezik japonske literature nadomestili z bolj vsakdanjim in se posvetili prizemljenim temam.
Kenzaburo Oe, drugi japonski Nobelov nagrajenec, je v enem svojih predavanj japonsko novejšo literaturo razdelil na dve skupini. Prvo predstavlja povojna generacija, ki je opisovala vojno, poraz in družbene premike, ki so se zgodili po vojni. Drugo je poimenoval rock’n’roll generacija, po rock’n’rollu, ki se je vrtel kot glasbena podlaga v mnogih romanih mlajše generacije piscev. Avtorji te generacije, ki so poleg Ryuja Murakamija še izven Japonske bolj poznani Harukija Murakamija in prav tako dobro znana Banano Yoshimoto, se od opisov družbe in mesta posameznika v njej obrnejo k opisom posameznika in njegovih problemov v družbi. Protagonisti romanov rock’n’roll generacije se ukvarjajo s sabo in ne več toliko z mehanizmi družbe, v kateri živijo.
Rock’n’roll generacija, ki jo predstavlja mladina šestdesetih in sedemdesetih let, se je znašla v nezavidljivi situaciji. Japonska je morala namreč državo po vojni praktično na novo zgraditi, kar je postalo neke vrste napol mitološki nacionalni projekt, pri katerem so pomagali vsi. Proces rekonstrukcije države je Japoncem postal smisel obstoja. V šestdesetih in sedemdesetih pa je bila rekonstrukcija bolj ali manj zaključena in življenje mladine je postalo zato bolj prazno kot je bilo življenje njihovih staršev. Psihična praznina in odtujenost, ki ju Ryu Murakami opisuje v Skoraj prosojni modrini, sta po avtorjevih besedah posledica pomanjkanja smisla v življenju.
Vsi problemi rock'n'roll generacije pa ne izhajajo le iz dokončanega vsedružbenega projekta rekonstrukcije države. Odtujenost in osamljenost, ki sta stalen navdih piscem, so v veliki meri povzročale tudi družbene spremembe. Svoj drugi roman je Ryu Murakami naslovil Na drugi strani morja se pričenja vojna. Vietnamsko vojno so politično zavedni Japonci doživljali zelo osebno, še posebej zaradi pritiskov ameriške vlade za širitev obstoječih vojaških baz na japonskem ozemlju in v končni fazi neuslišanih zahtev, naj Japonska svojo pacifistično zastavljeno povojno ustavo spremeni tako, da bo lahko ameriška vojska v bazah na Japonskem deponirala atomsko orožje. Poleg tega se je tradicionalno kolektivistična in zaprta družba kar naenkrat, v roku nekaj desetletij, morala odpreti in individualizirati. V tem procesu se je marsikdo izgubil in pojavile so se družbene deviacije, ki jih prej ni bilo in ki so hvaležna tema novodobne literature. Pobegi v različne oblike bolj ali manj mehanske spolnosti, ki jih opisujeta Ryu Murakami in Eimi Yamada; hikikomori, popolna prostovoljna izolacija od sveta; enjo kosai, mladoletniška prostitucija zaradi dragih blagovnih znamk, ki jo na malce drugačen način opiše Mikihiko Renjo v kratki zgodbi Mladostnica. Vse to pa je začinjeno z vedno prisotnim občutkom odtujenosti, ki ga na nenavaden, luciden način v svojih delih mojstrsko razčlenjuje Haruki Murakami.
Od Oejevega predavanja o japonski literaturi je minilo že več kot deset let. Rock'n'roll generacija je pridobila nekaj novih imen. Še pomembneje pa je, da so se ti nekdaj mladi avtorji postarali. Utrli so pot mlajšim od sebe in ti zdaj prevzemajo štafeto. Tej novi generaciji piscev je literarna revija Bungei, po analogiji z Oejevim poimenovanjem rock'n'roll literatura, dodelila oznako J-bungaku oziroma J-literatura, po japonski pop glasbi, t.i. J-popu. J-literatura se ukvarja predvsem z mladinskimi temami in se na podžanre deli po pripadnosti določenim delom Tokia, kjer se zbira mladina. Nezanemarljiv dejavnik v oceni pomembnosti tega novega gibanja je recimo ta, da je Keiichiro Hirano, predstavnik novega žanra, leta 1999 prejel Akutagawovo nagrado, največje priznanje, ki se ga lahko nadeja japonski pisec. Drug pisec te generacije, Hitori Nakano, je leta 2004 dvignil veliko prahu s svojo knjigo, ki je v celoti napisana v emulaciji pogovora na internetnem debatnem forumu in katere protagonist je otaku, pripadnik subkulture maničnih ljubiteljev mange in animeja, torej japonskega stripa in animacije. Z novimi tehnologijami eksperimentirajo tudi drugi pisci te generacije, recimo z romani v hipertekstu ali romani, namenjenimi branju preko mobilnih aparatov.
Medtem ko japonska literatura drvi naprej, se tudi slovensko tržišče počasi prebuja in začenja nuditi njene prevode. Peščici prevodov iz sekundarnih jezikov, ki so bili na voljo do sedaj – mimogrede, ameriški prevajalci japonskih del, ki so odgovorni za večino teh prevodov, si prevajalsko svobodo včasih predstavljajo kot prav neverjetno raztegljiv pojem - sta se lani pridružila oba Murakamija, prevedena neposredno iz japonščine: Haruki Murakami z romanom Norveški gozd in Ryu Murakami s Skoraj prosojno modrino. Preteklo leto je izšla tudi zbirka kratkih zgodb Najdeno v Tokiu, v kateri je predstavljen jagodni izbor piscev rock'n'roll generacije. Stvari se počasi izboljšujejo, čeprav bo do takrat, ko se na japonsko literaturo ne bo več gledalo le kot na »periferno literaturo z nekaj presežki«, verjetno preteklo še kar nekaj časa.

Japonska sodobna kratka proza prvič: Haruki Murakami

Haruki Murakami se je rodil leta 1949 v Kyotu. Večino mladosti je preživel v bližnjem pristaniškem mestu Kobe, kjer se je v trgovinah z rabljenimi knjigami, v katerih so tuji mornarji puščali šund, prvič srečal z ameriško literaturo, ki je imela kasneje nanj velik slogovni vpliv. Študiral je v turbulentnem Tokiu šestdesetih let, a se je bolj kot s študentskimi demonstracijami ukvarjal s svojim jazz barom, ki ga je vodil osem let. Prodal ga je leta 1982, ko se je odločil, da bo živel le še od pisanja. Prvi resnejši prodor na tržišče mu je uspel leta 1987 z objavo romana Norveški gozd. Izdal je enajst romanov, več zbirk kratkih zgodb, esejev in potopisov. Resneje se ukvarja tudi s prevajalstvom.
V svojih delih se vedno znova loteva odtujenosti, osamljenosti in izgube. Te občutke na melanholičen, a presenetljivo nedepresiven način, opisuje s svojevrstno, ponavljajočo se simboliko in izleti v surrealizem.
Kratka zgodba Kako sem nekega jasnega aprilskega jutra srečal 100 % dekle je bila prvič objavljena leta 1981.


Komentarji
komentiraj >>