Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MED KULTURO IN NARAVO – MED BREZ OKUSA (3380 bralcev)
Petek, 24. 3. 2006
Peter Karba



Muzej je tretjega decembra vstopil v svoje tretje leto delovanja. Je najmlajša nacionalna muzejska ustanova, a zdi se, da ljudstvu ni ravno naklonjena. Muzej obrača glavo stran. Njegov vhod je z dvoriščne strani kareja, s platoja nad podzemnimi garažami. Toliko bolj ironično je, da kaže hrbet parku, javnemu prostoru, ki kar kliče po tem, da mu nekdo v senci mračne cerkve Srca Jezusovega pokloni kak svetovljanski nasmeh. Primer ni osamljen, če pomislimo na Narodno galerijo. Tudi tam lahko opazimo, da so vhod premaknili s Cankarjeve, v zatohli iztek Prešernove ceste, in tako prekinili niz kulturnih ustanov vezanih na povezavo med Tivolijem in starim mestnim jedrom. Nacionalno postaja umakjeno, izbrano, namenjeno elitam. V avli muzeja ne srečamo več doprsnih kipcev zaslužnih raziskovalcev, pač pa velik pano s panjskimi končnicami, kjer se lahko tudi vaše ime vpiše med donatorje muzeja. Vendar zgodovina nas uči, da se skozi tak umik začenja proces izrazite intelektualne degradacije vladajočih, pa najsi gre za faraone, patricije, fevdalce, buržuje ali proletarce.

Poneumljanju primeren je že sam naslov in koncept razstave. Najbrž bi vam vsak, količkaj resen etnolog, povedal, da pojma narave in kulture ni moč determinirati, niti ni mogoče govoriti o enem brez drugega in obratno. Pojma sta diskurzivno in metodološko jalova, a vseeno primerna za komponiranje zapeljivih nesmislov. Največji prepad, ki nastane v postavljanju etnološke razstave, je, da je potrebno vsak razstavljen objekt iz okolja, v katerem nosi živ, tvoren smisel, omrtviti, izvzeti iz okolja in ga poskušati v muzeju sestaviti v živahen mrtvaški ples, postaviti v red za novo nacionalno inkarnacijo.

Zamegljena nasprotja med pristnim in navideznim, med doživetjem in podoživljanjem, resnico in interpretacijo, hipni pregledi brez ustrezne poglobitve ali poskusa vrednotenja na zanimiv način ilustrirajo postmoderno v našem načinu življenja. Kljub bogatemu obsegu zbirke, ki skuša najti neposreden stik s preteklim načinom prebivanja, ostaja vtis zaradi neprimerno postavljenih razdelkov brez ustrezne razlage občega pomena elementov zbirke razdrobljen v begotne sekvence in prepuščen naključju nerodnega koraka.

V primeru etnografskega muzeja ne gre samo za pripovedovanje zgodb o drugačnem načinu življenja v preteklosti, ampak tudi za muzealizacijo obstoječega načina življenja. Predmeti in dokumentarna pričevanja ne predstavljajo več samo minljivega nasproti bivanemu, ampak se ves čas postavljajo v primerjavo z današjnostjo. Gre za način, ki skuša abotnega obiskovalca povezati s preteklim, vendar mu tako, na površen način določi tudi lastno, nacionalno, nikoli več izbrisano bivanje.

Za Radio Študent komentiral Peter.



Komentarji
komentiraj >>