* Na trash rock'n'roll trojko Demolition Doll Rods nas vežejo prijeteni spomini. Ob koncu devetdesetih so namreč skupaj z Jon Spencer Blues Explosion napolnili K4. Njihov prvi nastop v Ljubljani sicer ni bil v glasbenem smislu presežen, izstopali pa so s svojo napol golo pojavnostjo. Že čez dobro leto so se vrnili v ljubljanski KUD France Prešeren, kjer so na samostojnem koncertu blesteli s svojim golim, minimalističnim rock'n'rollom. Tokrat smo jih v Orto baru pričakali v okviru njihove mesec in pol dolge evropske turneje. Veselili smo se ponovne koncertne izkušnje s tem zanimivim detroitskim triom, ki je na sceni že vse od začetka devetdesetih let in ima za sabo štiri albume ter številne nastope na svetovnih klubskih odrih.
Po razpadu kultnega detroitskega benda The Gories, se je njihov bivši kitarist Dan Kroha poimenoval Danny Doll Rod. Skupaj z Margaret Doll Rod in njeno sestro Christine Doll Rod so ustanovili bend, ki je zaslovel s svojimi odštekanimi in divjimi nastopi. Christine je za osnovnim parom bobnov stoje poganjala ritem dvema trashevskima a zelo prepoznavnima kitarama. Zvok benda je v samih začetkih zelo spominjal na njihove še bolj slavne garažne predhodnike The Gories, a z leti so Demolition Doll Rods močno razvili svoj glasbeni slog in z domiselnim eklektičnim pristopom ustvarili svojo garažno rock'n'roll vizijo, navdahnjeno z blues in soul vplivi bogate rockovske zgodovine. Že na predzadnjem albumu »On« je prišlo do kadrovskih zamenjav v trojici, saj je Christine bobnarske palice prepustila Thumpurr Doll Rodu. Na zadnjem albumu z naslovom »There Is A Difference«, ki bo uradno izšel 18. aprila in ga Demolition Doll Rods že predstavljajo na živih nastopih, so se ponovno združili prvotni člani zasedbe, ki so uspeli ustvariti njihov najbolj prepričljiv glasbeni izdelek.Christine je morala sicer zaradi nosečnosti izpustiti tokratno evropsko turnejo, tako da jo trenutno zelo odločno nadomešča Tia Doll Rod.
V trojici je sicer osrednja osebnost vokalistka in kitaristka Margaret Doll Rod, ki je najbolj aktivna avtorica glasbe in se že skoraj dve leti posveča tudi solo nastopom. Leta 2004 je izdala svoj prvenec »Enchanté«, v prihodnjih mesecih pa lahko pričakujemo njen drugi album.
V Orto baru je Margaret otvorila rock'n'roll show s svojim ekskluzivnim evrospkim solističnim nastopom. Nepretenciozno je zasedla oder z bas bobnom in svojo električno kitaro. Na začetku je njena godba delovala nekako zadržano in dokaj neharmonično. Ni se pretirano obremenjevala z usklajenostjo med ritmom bas bobna, ki ga je udarjala z nogo, in kitarskimi rifi. Slednji so v uvodu temeljili na punk zvočni estetiki z zelo tankim, morda celo pretihim, vendar tudi zelo tipičnim »fender« zvokom. Tudi njen vokal je bil v uvodu koncerta dokaj nerazigran in zadržan, vendar se je dinamika iz skladbe v skladbo stopnjevala, tako na inštrumentalni kot tudi na pevski ravni. Vrhunec je dosegla z izvedbo Hookerjeve obdelave »Boom Boom«, ki je bila interpretirana zelo domiselno in nevsiljivo. Že v naslednjem trenutku se je Margaret znašla v gospel vodah, kar je popestrilo raznolikost njenega nastopa. Ta je sicer v določenih trenutkih deloval nekoliko razvlečeno in malodušno. Kljub temu je njen nastop predstavljal primerno ogrevalno akcijo pred udarom celotne trojice Demolition Doll Rods. No, prav nič ne bi bilo narobe, če bi bil tudi za nekaj minut krajši.
Koncertni prostor se je solidno zapolnil, ko so Demolition Doll Rods zasedli oder in otvorili svojo rock'n'roll predstavo z uvodno skladbo »Get It On« s predzadnjega albuma. Kako preprost in zabaven je lahko rock'n'roll, se je izkazalo že na samem začetku. Publika, ki je v našem okolju ponavadi dokaj zadržana, se je že v uvodu približala odru in prisotni so pričeli zadovoljno razgibavati svoje ude. Ob vsem dogajanju na odru se je nekako zdelo, da se je razvnetost prisotnih stopnjevala tudi zaradi precej pomanjkljivo oblečenih nastopajočih, saj so Demolition Doll Rods v uvodu delovali dokaj neusklajeno, na trenutke celo okorno. Vendar to je bil zgolj začetek, ki je na energičnosti in pozitni ritmični nabitosti rastel iz skladbe v skladbo. Mlada bobnarka Tia je stoje in suvereno poganjala enostaven ritem na minimalistični kombinaciji malega bobna in tako imenovanega »kotla«. Medigra med ritem kitaro Margaret in prepoznavno »didleyevsko« nadgradnjo kitare Dannyja je bila navdušujoča predvsem v bolj bluesovsko naravnanih skladbah. Bend je znal v svoj repertoar vključiti širok arzenal različnih žanrskih odtenkov, ki so zajemali tako njihov značilni trash rock'n'roll kot tudi variacije soula, countryja in celo gospela, seveda interpretiranega na ravni neukročene punk igrivosti. Večino pevskih nalog je sicer zelo doživeto odpela Margaret, vendar tudi Dannyjevi vložki so bili dobrodošla popestritev, čeprav je morda zaradi vokalne zaposlenosti včasih umanjkal kakšen ton pri njegovih kitarskih akcijah.
Bend je ob koncu rednega dela nastopa prišel do vrhunca s skladbo »Lil' Piece of Leather«, ko je Margaret odložila kitaro in je pričela udarjati ritem po koščku usnja v obliki namiznoteniškega loparja. V tistem trenutku je erotična naelektrenost dogajanja dosegla vrhunec. Zadnja skladba rednega dela nastopa, tradicionalna »Amazing Grace«, je z ekstatičnimi solističnimi fuzz in wah-wah vložki Dannyja pripeljala dogajanje do eksplozije, ki je prisotne izčrpala do te mere, da niti niso pretirano stremeli po obveznem dodatku. Kljub temu so se Demolition Doll Rods vrnili na oder in svojo pozitivno energijo stopnjevali do zaključka, ki se je prelevil v njihovo rock'n'roll hvalnico z obilico »gospelovske« navdahnjenosti. Prav gotovo je bil to koncert, ki nam bo ostal še dolgo v spominu, in upajmo, da se neukročeni detroitski rockerji spet kmalu vrnejo v naše kraje.
pripravil Bruc
Komentarji
komentiraj >>