Na žalost nagrada Zlata ptica ne prinese prav ničesar razen prestiža in morda koristnih referenc. O finančnih spodbudah ali kakršnihkoli drugih ugodnostih v teh težkih časih, ki so prizadeli tudi liberalno demokracijo, ni več ne duha ne sluha. Prav to pa bi bila najkoristnejša vzpodbuda za mlade ustvarjalce. Vizualni umetniki, nekonvencionalni glasbeniki, literati, plesalci in družbeni aktivisti v naši deželi grizejo trd kruh in režejo zelo tanke kose kulturne pogače, zato bi bila finančna injekcija, četudi simbolična, za njih vsekakor več kot dobrodošla. Tako pa je ostalo pri enodnevnem trepljanju po ramenih in vzpodbudnih nasmeških, ki pa ne rešijo dejanskih produkcijskih in eksistencialnih tegob večine mladih ustvarjalcev. Denar torej v kulturi ostaja velika tabu tema.

Strokovna komisija, ki verjetno ni bila na delu povsem prostovoljno, je bila sestavljena iz zelo znanih obrazov. Tako je predsednica žirije Zdenka Badovinac v svojem uvodnem nagovoru bleščeče podelitvene slovesnosti najavila kolektiv ostalih žirantov, ki so pokrivali vsak svoje področje. Ivan Novak je bil zadolžen za glasbo, Nela Malečkar za literaturo, Bojana Kunst je skrbela za scenske umetnosti, Mika Cimolini za arhitekturo in oblikovanje, Jurij Krpan za vizualne umetnosti ter Varja Močnik za področje filma. Začetek je bil v znamenju skupine Temp ter posnetkov zasedene tovarne Rog v centru mesta, ki bo, upajmo, lepega dne zares postala center različnih dejavnosti kulture. Po vzoru kakšnih Viktorjev je bil nastavljen tudi moderator programa, ki pa je zaradi svoje brezidejnosti rajši sedel skrit za ozvočenjem in se je publiki prikazal le enkrat ali dvakrat. Tudi glasbeni gosti so bili povsem misteriozni in so nekako sovpadli v koncept dogodka. Kot je v navadi na domačih podelitvah, je bil scenarij skrajno neumen, brezvezen in odveč. A zna biti kdo v tej deželi še spontan ter brez vnaprej pripravljenih dialogov in govorov izvesti pošteno prireditev? Zaenkrat slabo kaže!

Predvsem se je potrebno osredotočiti na nagrajence, ki so bili dovolj drzni, neobičajni, nekonvencionalni in morda uporniški za to nagrado.. Ali kot je uradno zapisano, tisti, ki se upajo spopadati z zmaji. Umetnica in kuratorica Polona Tratnik je z nekajletnim ustvarjanjem na mejnem področju med znanostjo in umetnostjo že večkrat opozorila nase tako pri nas kot na tujem.

Mladi literat Nejc Gazvoda je nagrado prejel za svoj prvenec »Vevericam nič ne uide«. Skupina Melodrom je že stalna znanka domačih odrov, njihov istoimenski studijski prvenec pa je prava poslastica za ljubitelje urbane, melanholične in nadžanrske godbe. Plesalka in igralka Katja Stegnar je vsekakor ena najvidnejših predstavnic sodobne slovenske scenske umetnosti, vendar priznanja ni mogla sprejeti osebno, je pa zato poslala vsem prisotnim pozdravčke iz venezuelskega Caracasa. Novost letošnjega leta, Zlato gnezdo, pa je za razvoj filmske kulture več kot zasluženo prejela Ekipa mednarodnega filmskega festivala Kino Otok – Isola Cinema.

Prav posebno mesto v celotnem večeru pa je pripadlo skupini Temp, ki bi morala prejeti nagrado za Ozaveščanje o pomembnosti javnega prostora. Kot je sedaj že kristalno jasno, Tempovci niti ne bi mogli prejeti priznanja, saj so bili od popoldneva tega četrtka zaprti v zapuščeni tovarni Rog v centru mesta. Namesto prevzema je kolektiv po kurirki poslal posnetek izjave, v kateri so dali jasno vedeti, da nagrade zaradi dane situacije in v splošnem zaradi nestrinjanja s trenutnim sistemom ne morejo in nočejo sprejeti. Sicer so poželi najglasnejši aplavz, ki pa je bil nekaj minutk pozneje ob odprtju zakuske že pozabljen.

Ker Tempovcev ni bilo na gala prireditvi sem se podpisani odpravil na kraj zločina, v tovarno Rog, kamor je kljub zaprtju z malce iznajdljivosti moč priti brez večjih težav. Prelepa bivša tovarna koles Rog, neprecenljiv primer industrijske arhitekture iz obdobja med obema vojnama, se izkaže kot idealen prostor za najrazličnejše kulturne in umetniške prakse. Kar sedem tisoč kvadratnih metrov sameva že vrsto let, v mestu, kjer je kvadratni meter vreden dobesedno zlata, Mestna občina pa pod pretvezo nevarnosti objekta ščiti svojo lastnino. Vendar, ali ni občinska lastnina javna? Za aktiviste v Rogu in vse, ki jih podpiramo je to samoumevno, za ljubljansko elito pa ta bivša tovarna pomeni pač enega zadnjih kamenčkov v mozaiku vsesplošne privatizacije naše domovine.

Miha Colner