Murcutt, danes že sedemdesetletnik, uživa med kolegi izjemno spoštovanje. Je dobitnik Pritzkerjeve nagrade, ki velja za eno najbolj, oprostite buržujskemu izrazu, prestižnih nagrad na področju arhitekture. Tisti, ki ga nosijo na ramenih mu priznavajo, da do poslednje vejice spoštuje naravne zakone in jih v procesu antropogenega artikuliranja bivanja stke v rahločutno vzajemnost.

Uvoden del predavanja na način EX CATHEDRA je namenil načelom, ki ga vodijo pri njegovem ustvarjanju. Z jasno anglosaško agresivno retoriko, polno metonimij, je okrcal moderni, odtujeni, hektični način življenja, hvalnico naravi pa zaključil z aboriginsko zapovedjo: "The earth is your mother." Reči, da je dežela, ki je pretežno puščava, tvoja mati: tako ti možganski korteks vzburi samo didžiridu. Ko se je prižgal diaprojetkor, je Murcutt obudil potovanja po naših krajih v letu tisoč devetsto triinšestdeset. Glede na fotografije, ki jih je pokazal, je bržčas šlo za križarjenje po Mediteranu, ki je zavilo tudi proti obalam Dalmacije. Največjo kvaliteto arhitekture teh krajev vidi v njenem prilagajanju raznolikemu okolju. Titovi partizani, kakorkoli pač.

Sledil je retorični allegro skozi njegove projekte. Nazorno in poglobljeno je razložil način svojega dela, ki se začne s percepiranjem posebnosti lokacije, čemur se prilagodita tloris in prerez, ter v končni fazi še detajl. Pri tem je bil izredno iskren, saj je z občinstvom delil tudi dvome in težave, ki jih je imel pri delu v času projektiranja. Pri koncu si je vzel čas tudi za vprašanja in glasovito, kot Winston Churchill v najboljših letih, končal z nebulozo orientalskega pridiha: "Simplicity is the other face of complexity."

Po aplavzu sodeč je bilo občinstvo potolaženo, mnoge med njimi je ožaril navdih. Glede na to, da je bila večina obiskovalcev iz vrst arhitektov, bi naključen opazovalec utegnil celo pomisliti, da ni šlo samo za predavanje, ampak pomembno katarzično sektaško seanso.

Po aplavzu sodeč nas je lahko strah. Kjer ni dvoma, tam je ogenj. Zlato tele ni samo krivo, da ga slavijo. Krivi so tisti, ki so ga ustvarili. Murcuttov pristop k arhitekturi je povsem legitimen, je izrazito generičen, priveden do jasnega akta. Principi, s katerimi shaja, so zares lahko pomembno vodilo za vsakega, ki skuša razumeti arhitekturo. Problem nastane v nerazumevanju in nepoznavanju konteksta njegovega dela.

Prvič. Zdi se, da je Murcutt figura, po kateri slovensko atomizirano arhitekturno okolje hrepeni. Kulise arhitekturne scene so s slovesom princev povojnega modernizma izgubila tip močne avtoritete, ki jo ideološki razvoj za svojo kontinuiteto potrebuje. Ker je ne najde doma, poskusi na tujem. Sprva z nekom slovenskih korenin, z dunajskim Borisom Podrecco. A Dunaj je bil za Ljubljano zmeraj svetovljan z resnimi normami, ki jih barjanska mostišča in gnezdišča niso nikoli mogla dohajati. Zdaj je ideolog na preizkušnji postal Murcutt.

Drugič. Avstralski topos je ravno dovolj oddaljen in drugačen, da lahko v raztresenem urbanem človeku obudi fantazmo o sobivanju narave in človeka. Murcuttova dela so inercije v red naravnega okolja, ki ga je v Avstraliji toliko, kot ga je nekoč bilo v Stari Grčiji. So dopolnjujoč kontrast, plah svež madež krvi na deviško beli poročni obleki.

Temeljni primerjalni parameter glede na naše okolje ne bi smel biti način Murcuttovih objektov in projektiranja, pač pa analiza razlik med prostoroma v različnih razvojnih momentih in različno saturacijo.

Za sodbo bo ceno plačal Peterček.