Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ŠUMÍ NEREDA (5027 bralcev)
Torek, 11. 4. 2006
Peter Karba



Kruta je postala pot, ki vodi z Rožne doline preko Erjavčeve, mimo Cankarjevega doma in Drame, ob okljukah zvedavega boemstva, v staro Ljubljano. Stala je na koncu te poti in te vabila med korake mehkih in počasnih senc. Kot šaman te je čakala na pragu svojega oraklja, kot deklica v izložbi rdeče četrti Amsterdama. Brez smisla je ostala pot s smeri severa, saj nekoč, ko si se od podvoza dvigal k Bavarskemu dvoru, se je Slovenska izgubljala v nedoločno, bila je samo smer, čista eksistenca. Cilj se je izgubljal v podobah obrazov in pročelij, mimo katerih si plul. Čez leto in dan in trinajsti lunin mrk se bo tam svetila klada, sijaj na koncu sivorjavega tunela, laž o odrešenju, nem obraz enega boga. Oj, Šumi, barjanska Venera, zakaj si morala umreti?

 

Oči, da ne vidijo, bodo to noč povedale zgodbo o Šumi. Poskušali bomo poiskati vzrok njenega klavrnega konca, kdo so bili krojači njene usode in napovedali čas za prostor nove Ljubljane. Poglede bomo dopolnili z mnenji Andreja Hrauskega, vodjo arhitekturne galerije DESSA.

 

Leta tisoč osemsto petindevetdeset je bil v Ljubljani potres. Poškodovanega je bilo okrog deset odstotkov stavbnega fonda, ki so ga ob sanaciji pretežno porušili. Ljubljana je postala predmet največje urbanistične obravnave do tedaj. K Ljubljani je stroka pristopila na podlagi znanja in izkušenj, ki jih je ob svojem razmahu v moderno velemesto akumuliral Dunaj. Prehod v moderno mesto je takrat temeljil v iskanju rešitve, ki na jasen način ureja naraščajoči promet, posledico industrijskega razvoja. Po zgledu ureditve dunajskega Ringa in apliciranju teoretskih raziskovanj Evgena Fassbenderja, se je pogumno lotil ranjene device Max Fabiani.

 

V regulacijski načrt je okrog starega mesta vrisal cestni obroč in ga izpolnil z ortogonalno mrežo cest, ki so se, kakor je naneslo, prečile z obstoječimi, na primer Rimsko, Igriško in Gosposvetsko. Na eno stvar pa se je v svojih vizijah le naslonil. Kot mreže je nastavil glede na prastaro pot med Padom in Donavo, na pot, ki je postala os že za časa strogega reda v vojaškem taboru Emona; danes ji pravimo Slovenska. S tem ko je Fabiani zasnoval sodobno prometnico ob samem središču mesta in brez posluha priključil pravokotno mrežo k staromestni strukturi, je posredno začrtal tudi usodo Šumi.

 

Kljub zamislim, ki so načrtovale razvoj ob mestnem obroču, se je mesto začelo razvijati vzdolž Slovenske in Dunajske proti severu. Začela je nastajati najpomembnejša os mesta. Sprva je bilo ob njej nekaj industrijskih objektov (Šumi je bila svoj čas tovarna sladkarij), ki pa so se po drugi svetovni vojni začeli umikati aleji, ki jo je začrtal nebotičnik in teče od Metalke do Smelta. Šumi takrat še ni bila tako spotakljiva bidermajerska lepotička, saj ji je ob boku stala Wuerzbachova hiša, ki je takrat zaključevala lepo umerjen kompozit stavb okrog Kongresnega trga. Takrat se še tudi ni tako nazorno kazala slabost, da Slovenska cesta nima svojega južnega izteka, čeprav se je lepo priključila na križišče za pot proti Zagrebu ali Trstu.

 

Minilo je vihravega pol stoletja, ko so prišla šestdeseta leta. V mladem socializmu, z zanosom gospodarskega vzpona, je Slovenska cesta postala preozka za vsakodnevno invazijo belih fičotov. Kot žrtvi razvoja in zaradi buržujskega duha sta padli Kozlerjeva palača pri današnji Nami in plemenita soseda Šumi, stara Wuerzbacherca. Šumi ni nikoli prebolela izgube svoje desne sosede. Čutila je, da postaja tujek, da se s svojo nemo fasado, ki jo vsak dan zre vso mesto, vede nerodno. Začela se je zapirati vase.

 

V naslednjih dvajsetih letih, ko je evforijo začela oblivati apatija, mesto ni vedelo, kaj z njo početi. V neposredni bližini se je odvijal eksperiment za nov center mesta in republike. Kljub temu, da Trg Republike po zahtevnosti programa v prepletu urbanističnih in arhitekturnih študij velja za eno največjih politično-kulturnih prizadevanj, ni uresničen v celoti. V priložnosti za popravo Fabianijevih traktov se prostor, glede na svoje merilo, ni uspel povezati s starim mestnim jedrom. Prav v osi, kjer bi lahko z upoštevanjem položaja Šumi ustvarili niz sekvenc - Šuštarski most, Židovska, Šumi, Erjavčeva, Rožnik - se trg s stopniščnim iztekom ploščadi konča v zanemarjenem kosu zelenja ob šoli Majde Vrhovnik.

 

Ko je mesto spoznalo, da Trg Republike ni povsem uglašeno povezan z ostalim mestom, da ni prevzel vloge novega središča, je na tem prostoru začelo prihajati do novih pobud za urejanje. Pozornost se preseli k degradiranim območjem na starejši strani Slovenske ceste, na Južni Trg in Šumi. Slovenski prostor se začne odpirati in naleti na vrhunec postmoderne v Evropi.

 

Arhitekt Boris Podrecca je morda ena ključnih figur slovenske arhitekture v zadnjih dvajsetih letih. Njegova vloga pri odkrivanju Plečnika, ki ga je razstavil tudi v francoskem kulturnem centru Pompidou, ne more ostati prezrta.

 

Finančna skupina KD Group, lastnica podjetja, namerava na lokaciji Šumi graditi poslovno-zabaviščni-stanovanjski objekt z več kot sto luksuznimi stanovanji, poslovnimi prostori in šestimi kinodvoranami.

 

Še zaključni komentar. Iskrene skrbi za prostor, ki bi služil ljudem, je malo. Pretečen tok človeštva nas uči, da bitke za ped zemlje dejansko nikoli niso potekale zaradi tega, ali bo na njej rasla koruza ali krompir, pač pa za to, kdo bo z njo upravljal. Ideološki boji struj, ki kakor da se potegujejo za krompir ali koruzo na neki zaplati rodne prsti, so prikrite želje elit po varnosti. Kadar se obračajo k javnosti in jo skušajo prepričati o utemeljenosti svojih interesov, kupujejo socialni mir. V mestu, kjer ljudje vse življenje varčujejo za svoje stanovanje ali pa so izpostavljeni neizprosno dragim najemninam, je zahtevati pozornost javnosti prvovrsten cinizem. V mestu, kjer se ljudem odmika možnost kvalitetne eksistence in reprodukcije, je nemogoče pričakovati, da bo na podlagi javnih iniciativ in ozaveščenosti prišlo do širšega konsenza v upravljanju z javnim prostorom. In saj, vse to elitam teh in tistih revolucij samo koristi. Ljubljana, adijo, pozdravljen Verdun.



Komentarji
komentiraj >>