Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Mačka na vroči pločevinasti strehi v režiji Dušana Jovanovića v Drami SNG Maribor: ˝Veliki očka˝ in ˝Velika mami˝ z velikimi problemi (3219 bralcev)
Torek, 11. 4. 2006
Zala Dobovšek



Dramski tekst ameriškega dramatika Tennesseeja Williamsa, napisan leta 1955, danes še vedno sipa sol na rane. Motivi bolezni, zakrite spolne usmerjenosti in materialne pogoltnosti so se uspešno deportirali ne samo na drugo celino, ampak tudi v sodobni čas. Rak, homoseksualnost in pohlep, ki so ključna vsebinska izhodišča, v predstavi povsem nevtralizirajo izvirni ameriški dogajalni prostor in brezkompromisno zarežejo v našega. V tokratni uprizoritvi je Jovanović na odru ponovno izpostavil naturalistično prikazovanje telesne bolečine in dokazal, kako močno zmore le-ta čez rampo še vedno učinkovati na gledalca. Za to pa je predvsem zaslužen Radko Polič, ki tokrat »kot gost« v mariborski Drami odigra vlogo bolnega Velikega očka, tako imenovanega Big Daddya.

Družinski konflikti Pollittovih v znamenju posesivnosti nad lastnino in nemočjo nad življenjem se dogajajo v vizualno čistem in jasnem prostoru. Ta ambientalna sterilnost vpija vase svetlobno menjavo barvnih odtenkov, ki polzeče sklenejo prizore in kot nekakšen drsni člen skrbijo za prehajanje iz enega občutja ali prostora v drugega. Vzporedno s tem efektom se ob ključnih emocionalnih trenutkih vedno znova pojavlja preprost, a premišljeno melodičen zvok. Ta v gledalcu skorajda nujno vzbudi reakcijo na ravnokar končano posamezno situacijo. Minimalistična kovinska ograja ob straneh kot namig na ujetost v kletki, prosojna zavesa v ozadju kot navidezno zatočišče in stilno pohištvo kot stik z naravnim reizmom so družba razočaranim, obupanim in privoščljivim družinskim članom, ki jih več ločuje kot druži.

Brick, odigra ga Kristijan Ostanek, v svojem potlačenem nagnjenju do moških brezčutno zanemarja ženo Maggie in se obenem z dlanjo dokončno prišije na kozarec z viskijem. Z mavcem na nogi in neprestanim stopicljanjem ob bergli nevsiljivo ponazarja svojo omejeno svobodo, ki mu jo zadajata tako telo kot duh. Mačkasta Maggie, s katero se je učinkovito »spopadla« Nataša Matjašec, se iz minute v minuto drobi na nerazdelane kose obupa in osamljenosti. Oba skupaj ustvarita tenkočuten odnos, ki se neprestano nagiba k pogubnemu koncu, čeprav je vzporedno ves čas, vsaj s strani Maggie, podprt z feminilnim upanjem preživetja. Z njenim neprestanim zaletavanjem v moža, ki pravzaprav nikoli ni bil zares njen, se zazdi Brick kot zid brez ene same odrešujoče line. Njena želja po otroku, po poslanstvu materinstva, po dejansko biti Ženska se ji od začetka pa do konca rahločutno skriva v načinu subtilnega besednega izražanja in ženstvenih potezah gibanja.

Emotivno najmočnejša prezenca v uprizoritvi je nedvomno v podajanju lika Velikega očka v interpretaciji Radka Poliča. Kot »glava družine« Pollitt je na eni strani deležen mogočne avtoritete, na drugi pa se sam utaplja v nepričakovanih vesteh o sinovih rušilnih spolnih frustracijah, zatem pa še o svoji usodni bolezni. Ne samo, da v razum sprejema zajeten kup osupljivih informacij, razjedati ga pričenja telo. Nazorno odigrani krči, ki jim sledijo srditi kriki bolečine in obenem mučna nezmožnost ublažiti to trpljenje v svoji pristni intenziteti, povsem skrčijo gledalčevo razdaljo, da se namišljena bolečina malodane preseli v samega opazovalca te agonije.

Kljub temu, da uprizoritev ne cilja toliko na prikaz ameriške družbe, so z občutkom ameriško profilirani in odigrani predvsem ženski liki. Tarča travmatičnih posledic bližnjih je »Velika mami«, ki jo odigra Milada Kalezić, s svojo patetičnostjo in histerijo. Maša Židanik Bjelobrk je snaha »Velikega očka« z ne ravno razkošno inteligenco in lakomnostjo po lastninjenju. Obe na trenutke zaradi pretiranih reakcij priskutita svoj obstoj in zamejujeta potencialno naklonjenost. Nekje v podtekstu obe spretno razvrednotita verodostojnost in pristnost ameriškega čustvovanja.

Brezizhodnost zakonskih tesnob, nikoli več razvezan vozel družinskih zamer in udarni impulzi bolezni, nezvestobe ter pohlepa se dokončno zabijejo v tla. Nekateri zarijejo v pritlehnost, nekateri v dno dotolčenosti, drugi v grob …

Sklepni namišljeni, napol sanjski in delirični porod Maggie ter njeni dvojno zaigrani kriki ob porodnih krčih so kot sugestija, da se morebiti edina možnost potešitve želj ali doživetja, skriva v domišljiji skrivnih misli in pod zaprtimi vekami. Nekje daleč od pristne in okusne realnosti … Tam nekje, kjer se nahajajo vsi prisotni akterji v zgodbi o neki »mački na vroči pločevinasti strehi«.

Z mačjimi očmi si je predstavo ogledala Zala Dobovšek



Komentarji
komentiraj >>