Sobota, 15. 4. 2006
outlaw
* V zasedbi Loose Fur so zbrani Jeff Tweedy, Jim O'Rourke in Glenn Kotche, vsi trije udeleže-ni kot glasbeniki in/ali producenti tudi v zasedbi Wilco. Tu se stvar ne konča. Jim O'Rourke ima še projekt Indignificance, vsi trije pa se lahko pojavijo še marsikje. Najprej bi se recimo lahko vprašali, zakaj so se morali zbrati v obliki tria pod imenom Loose Fur, če pa že tako ali tako dalj časa, nekaj let, delajo skupaj najmanj v skupini Wilco. Še posebej, ker kar nekaj pesmi na novem, pričujočem albumu Born Again in the USA, zveni tako, da bi bile popolno-ma neopazno ali popolnoma ustrezno vključene tudi na zadnje albume skupine Wilco, od Yankee Hotel Foxtrot do A Ghost is Born. Za povrh še nekako razumem objavo prvega albu-ma, enostavno imenovanega Loose Fur, izdanega leta 2003, saj so se takrat Tweedy, Kotche in O'Rourke šele spoznavali, O'Rourke je bil recimo takrat zgolj in predvsem tehnični sodelavec, ki je miksal posnetke skupine Wilco.
Tudi takratni prvi album tria Loose Fur se je razmeroma razvidno razlikoval od bogatega zvoka zasedbe Wilco, ki ga je priskrbela skupina glasbenikov, ki so bili bolj ali manj vsi mul-tiinstrumentalisti in so igrali vse, kar je bilo pri roki. Album Loose Fur iz leta 2003 je imel vsega šest daljših skladb, ki so – imenu skupine ustrezno – delovale ohlapno, kot neobvezna, sproščena seansa treh glasbenikov, navdušenih nad skupnim muziciranjem v studiu. Ob tem so razkazovali spoštovanje do zelo raznolikih ustvarjalcev in izraznih slogov, od Velvet Underground, preko jazzy zvokov in namigov na postopke improvizirane godbe, tja do ato-nalnih ali kakih drugih avantgardnejših postopkov. S tega vidika niti ni presenetil naslednji album zasedbe Wilco, A Ghost is Born, ki je šel še korak dlje od predhodnega Yankee Hotel Foxtrot. Seveda korak dlje, če gledamo razvojno pot skupine Wilco od izhodišča v razgradnji ameriškega country izročila dalje. V tem okviru je zanimivo, vsaj meni se zdi tako, da je novi album tria Loose Fur, Born Again in the USA – naslovu: Ponovno rojen v ZDA, ustrezno - pokazal obratno tendenco, neke vrste retro pristop. Tako nas uvodna pesem Hey Chicken nezgrešljivo veže na zvok skupine Wilco. Pod vse pesmi in skladbe so podpisani Loose Fur, ob posameznih pa sta izpostavljena Tweedy ali O'Rourke. Jasno, Glenn Kotche je bolj ali manj le bobnar. Ne preseneča, da je ob omenjeni Hey Chicken kot avtor posebej naveden prav Tweedy. Tudi naslednja, The Ruling Class, ni daleč stran od zvoka zadnjih albumov skupine Wilco. Šele potem se pesmi počasi oddaljijo in odplavajo v druge vode. Recimo instrumental-na An Ecumenical Matter, ki pa lahko hkrati pomeni tudi predah pred kratko arhetipsko pes-mijo Thou Shalt Wilt s posebej podpisanim O'Rourkom, ki jo tudi odpoje. Verjetno se tu skri-vajo odgovori na prejle postavljena vprašanja, odgovori, ki jih mogoče najdemo tudi v pesmi s točno tem naslovom: Answers to Your Questions. Odgovori na moja vprašanja: Zakaj Loose Fur? Kaj opravičuje obstoj tega tria?
Namreč: zasedba Wilco ostaja medij ustvarjanja Jeffa Tweedyja z glasbeniki, ki predvsem udejanjajo njegove zamisli. Če sta med njimi tudi Glenn Kotche in Jim O'Rourke, to niti ni pomembno. Loose Fur pa je srečanje teh treh na drugem terenu, verjetno malo manj stran od središča odra, malo manj pod pritiski, ki jih prinaša razvpitost znane zasedbe Wilco.
Album Born Again in the USA mi s tega zornega kota deluje manj prepričljivo od prvenca Loose Fur, bolj kot neke vrste eklektičen zbir, da ne rečem kar odlagališče pesmi, ki so jih imeli Kotche, predvsem pa Tweedy in O'Rourke ravno pri roki. Za povrh je pomenljivo, da je tokrat na albumu deset pesmi, katerih dolžine se vrtijo okoli klasičnega formata pop pesmi, treh minut. Seveda se da v treh minutah povedati vse in še več, za kar sta dobra primera reci-mo Randy Newman in Van Dyke Parks. Na Randyja Newmana, v zvezi s pristopom Loose Fur v nekaterih pesmi na albumu Born Again in the USA, namigujejo tudi nekateri drugi poročevalci. Na Van Dykea Parksa sem pomislil spodaj podpisani.
Ena sama skladba, predzadnja Wreckroom, je obsežnejša, saj se raztegne do osmih minut in pol. Vendar se prav pri njej zdi, da se najbolj razkrivajo šibkosti pričujočega albuma: skladba se lomi in krčevito zvija, na koncu pa ni popolnoma jasno, kaj so umetniki hoteli povedati.
Skratka, nepovezan, necelovit album z dobesedno skupaj nametanimi posnetki, ki jih bomo pač vzeli na znanje. Prvenec Loose Fur je vsaj imel nek skupen fluid, nek povezovalen tok, Born Again in the USA pa se razkraja in razpada. Če seveda točno to ni tisto, kar so nam ustvarjalci hoteli sporočiti: razkrajanje vrednot in skupnih občutij v razprostranjenih Združe-nih državah Amerike. Se mogoče kaj skriva tudi v besedilih? Verjetno, deloma tudi zares skriva, saj se mora poslušalec prebiti skozi raztrgana sporočila, od katerih je mogoče – v duhu pravkar povedanega – še posebej pomenljivo razumeti naslednji del besedila prej omenjene akustične pesmi Answers to Your Questions: »Kaj želiš, da rečem? Naj te vprašam, kakšen dan si imela? Lahko to rečem, vendar bi me moralo potem tudi začeti zares zanimati.« Brez-brižnost, razkroj vrednot, odsotnost skrbi za drugega v sodobni Ameriki? Tudi mogoče.
pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>