Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Cena medijske svobode (3153 bralcev)
Sreda, 3. 5. 2006
tomazza



3. maj je dan svobode medijev. Kot takega ga obeležujejo vse samooklicane demokratične države, med katere se uradno prišteva tudi Slovenija, saj ga je v svoj koledar svetovnih dnevov leta 1993 z windhoeško deklaracijo uvrstila tudi Generalna skupščina Organizacije združenih narodov. Vsaj uradno naj bi v demokratično-pluralnem svetu držalo, da so svobodni, pluralni in neodvisni mediji osnovna sestavina vsake demokratične družbe. Torej tudi te, ki jo imamo na Slovenskem. Toda po političnem prevzemu nacionalne Radio-televizije, Dela in posredno še Večera, ki smo ji priča v zadnjih mesecih v domovini, je jasno, da je medijska svoboda tudi v Sloveniji zgolj še iluzija, pravzaprav pa zgolj priložnostna politična floskula aktualnih oblastnikov. In ker svoboda dandanes pač ni več nekaj samoumevnega, ampak nekaj stane, se je nujno potrebno vprašati, kakšna je pravzaprav cena medijske svobode na Slovenskem.

In ker na Svetovni dan te domnevne svobode medijev novinarske organizacije po vsem svetu opozarjajo oblasti, naj spoštujejo svojo z resolucijo generalne skupščine OZN potrjeno zavezo o svobodi medijev, pa tudi javnost, naj se zave, kakšno vlogo ima svoboda tiska za razvoj in ohranjanje demokracije, te priložnosti niso zamudili niti v domačem Društvu novinarjev. V osrednji stanovski organizaciji slovenskih novinarjev tako v posebni izjavi ob svetovnem dnevu svobode medijev pravilno ugotavljajo, da Slovenije pač ni več moč prištevati med države, kjer lahko novinarji in mediji delujejo neovirano, in da je svoboda medijev v domovini, v kateri smo se po sili razmer rodili, že tako načeta, da so s tem pod vprašajem tudi sami temelji domnevne demokratične ureditve v državi.

Nobeno presenečenje sicer ni, da tokratna izjava osrednje domače novinarske stanovske organizacije sploh ni krik vpijočega v puščavi, saj so do podobnih ugotovitev v poročilu o svobodi medijev v Sloveniji prišli celo v State Departmentu. Karkoli že da si mislimo o aktualnem predsedniku Bele hiše in njemu podložni administraciji ter ameriškemu umevanju svobode nasploh, je namreč v tem poročilu črno na belem zapisano, da poročanje slovenskih medijev ne odraža dovolj široke palete političnih stališč in da ima državni politični aparat prevelik vpliv na medije prek lastniških deležev, sama vlada pa da si je še povsem podredila nacionalno Radio-televizijo.

Ne glede na parlamentarno burlesko, v kateri je največji samooklicani medijski strokovnjak aktualne koalicije Branko Grims poročilo State Departmenta razglašal kot pozitivno za Slovenijo, opozicijski poslanci pa bolj po službeni dolžnosti kot po lastni kosmati vesti za negativno, je vendarle jasno zapisano, da je svoboda medijev v Sloveniji v teh dneh še posebej na psu. In še, da se to ne glede na visokoleteče besedne puhlice aktualnih oblastnikov ne bo spremenilo niti z novelo zakona o medijih, ki je prav ta čas v državnozborski proceduri – 10. maja bo namreč o njej v drugi obravnavi razpravljal odbor državnega zbora za kulturo, šolstvo in šport.

Izvirni greh, da se dandanes sploh sprašujemo o sami ceni medijske svobode na Slovenskem, je sicer nastal že za časa preoblikovanja družbeno-političnega sistema ob osamosvojitvi. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij je namreč določal, da se morajo vsi obstoječi mediji, ki so do takrat pač delovali kot družbene organizacije, v njih delujočim novinarjem pa se je preprosto reklo družbeno-politični delavci, lastninsko preoblikovati v zasebne kapitalske družbe. Kot izjema je bila izvzeta zgolj nacionalna Radio-televizija, katere položaj in status se je v zadnjem letu politiki ponovno podredil s posebnim, v Državnem zboru potrjenim zakonom.

Čeprav je na prvi pogled država Slovenija medije zgledno privatizirala in poskrbela za njihovo lastniško preoblikovanje in domnevno pluralnost, smo se v zadnjih nekaj mesecih na primeru Dela in Večera prepričali, kako usodno močan vpliv ima lahko vsaka aktualna oblast na medijsko svobodo. Trik je pravzaprav povsem preprost. Država se iz gospodarstva, kamor tako neposrečeno sodijo tudi domači mediji, ne glede na koalicijsko govoričenje še zdaleč ni umaknila, pač pa ga v veliki meri še vedno nadzoruje preko paradržavnih skladov Kapitalske in Slovenske odškodninske družbe. Kar pač ne pomeni, da država domače medije drži v primežu zgolj s tem, da se lahko posamezni državni monopolisti pač odločijo, da v posameznem za ablast spornem, oziroma preveč kritičnem, torej neodvisnem mediju ne oglašujejo, ampak, da ima v njem tudi povsem neposreden vpliv na konkretne kadrovske rešitve.

Tudi aktualna ablast je namreč najprej poskrbela za to, da ima vzvode moči na teh obeh paradržavnih skladih trdno v rokah. Kakšna pa bo cena medijske svobode na Slovenskem, pa je javno oznanil sam nebodigatreba zunanji minister za vse čase in vse vlade Dimitrij Rupel. Še danes namreč preroško odzvanja njegova grožnja do njegovega lika in konkretnih za državo škodljivih in zunanjepolitično usodnih potez kritičnih novinarsko delujočih na časniku Delo: lastniki osrednjega domačega dnevnika bi morali temeljito premisliti, ali se jim izplača voditi direktno vojno s politično opcijo, ki je zmagala na zadnjih volitvah.

Razplet dogodkov na Delu, torej ustoličenje preverjenega Janšofila Danila Slivnika na mesto predsednika uprave in posledično imenovanje Petra Janšiča, kot mu pravijo zaposleni na Delu, za odgovornega urednika ter razrešitev Ervina Hladnika Milharčiča z mesta urednika nič več v publicističnem smislu prestižne Sobotne priloge je dokaz, da je bila računica za lastnike silno preprosta. Cena medijske svobode te dni na Slovenskem tako pač ni več zgolj v tem, ali se posamezen ob osamosvojitvi v zasebno lastniško družbo preoblikovani medij dobro prodaja ali ne, ampak tudi v tem, da je povšeči vsakokratni aktualni oblasti. Sama novinarska profesionalnost in tradicionalna vloga svobode medijev za razvoj in ohranjanje demokracije pa v smislu, kot jo razumejo aktualni ablastniki, nima res prav nič s tem. Tako to gre. Da bodo domači psi čuvaji, ki že zdaj ne grizejo več, še nekoliko manj lajali, pa bo politika v kratkem poskrbela še z novelo zakona o medijih.

ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem s ceno medijske svobode na Slovenskem v zobeh prispeval Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>