Ponedeljek, 8. 5. 2006
goran
* Koncerta, ki ju predstavljamo v tokratni RŠ Recenziji, imata z recenzentskega stališča bolj in manj prijetno plat. Tako Lidell kot Gang Gang Dance veljajo za prvovrstno odrsko atrakcijo, zato je za razliko od številnih drugih glasbenikov, ki na koncertih ponudijo zgolj tisto, kar sicer lahko slišimo že na domačem cd-predvajalniku, snov za obnovo ponujena na pladnju. Tista manj prijetna plat pa je dejstvo, da se slišanega in videnega enostavno ne da opisati z besedami. Njihova odrska ponudba je tako prepričljiva, da bi si koncerta obeh z veseljem ogledali tudi v Zagrebu, če se le ne bi vzporedno prekrivala.
Jamie Lidell – 5.maj, menza pri koritu
Koncert se je zgodil v okviru projekta 'Zvočni most Ljubljana-Berlin' minuli petek v Menzi pri Koritu, kot uvod v večer pa je Lidell z zgovorno gesto 'thumbs down' dal vedeti, kako ga je, oziroma ga ni, prepričalo občinstvo na njegovi nedavno končani severnoameriški turneji. Paradoks brez primere, saj je njegova zadnja plošča 'Multiply' močno pogojena z izrazom založbe Motown, ki je soulovsko glasbo postavila na svetovni glasbeni zemljevid. Vidno vesel, da stoji ponovno pred občinstvom s stare celine, je koncert odprl s skladbo 'the city', posvečeno njegovemu, sedaj domačemu Berlinu, in ob tem pripomnil, da po novem pravi soul prihaja prav iz tega megapolisa. O tem, kako izpiljen je njegov live act, smo se lahko prepričali še pred pravim začetkom, ko je, medtem ko je vzpostavljal stik z množico, že povzorčil svoje beat boxanje, ki mu služi kot podlaga za tiste soulovsko pogojene skladbe z omenjenega albuma 'Multiply'. Ob tem omenimo, da sta njegovi dolgometražni studijski plošči nekaj povsem drugega kot pa njegovi nastopi v živo. Prva plošča 'Muddlin Gear' je Lidella postavila ob bok zapriseženim elektronikom, medtem ko je že nekajkrat omenjena 'Multiply' povsem v domeni soula in funka. No, njegovi nastopi v živo pa so, kot rečeno, nekaj povsem drugačnega in tako je tudi tokrat, kljub spremembi studijskega izraza, navdušil s tistimi preverjenimi prijemi, s katerimi navdušuje publiko na nenehnih nastopih po vsem svetu. Skladbe dobijo v živo povsem drugačno podobo, saj jih skorajda v celoti reproducira oziroma postavi povsem na novo, v obliko, primerno klubskemu prostoru. Lidell povzroči nekaj vokalnih linij in beat boxing, jih podkrepi s preprosto linijo disco syntha, vse skupaj zloopa na primerno hitrost, pograbi mikrofon in pokaže za 'belega dečka' impresivne razsežnosti svojega soulovskega glasu. Dinamiki na ljubo se te vokalne skladbe izmenjujejo s trdimi klubskimi poskočnicami, ki jih prav tako sestavi povsem na novo in po trenutnem navdihu. To so lahko funkovsko obarvani retro disco sladkorčki, transerske repetitivnice, nabijaške techno udarnice ali pa ekshibicije beat boxinga. Vsekakor je Lidell vrhunski mojster improvizacije, ki jo goji že celo desetletje, vse odkar se je pri svojih zgodnjih dvajsetih, povsem nenačrtovano in v trenutku navdiha, na odru pridružil punkovcem Balzac, ki jih pred tem sploh ni poznal. Vendar pa jih je s svojimi sposobnostmi tako navdušil, da so tovrstno sodelovanje z njim še nekajkrat ponovili. Tokrat je za podoben odmerek in obenem kratek oddih mikrofon podal v množico pod odrom, kjer se je našlo nekaj junakov, ki so se še sami poizkusili v beat boxingu, tega pa je Jamie nato spretno sprocesiral in pohvalil s tipičnim 'respect'. Medtem ko se večina sodobnih elektronikov na koncertih skriva za svojimi tehnikalijami, pa je karizmatični Lidell pred publiko povsem razgaljen. Ob tem, da nas je nenehno zabaval verbalno, smo lahko spremljali njegovo početje tudi na velikem platnu skozi video projekcijo, za katero skrbi Jamijev prijatelj in redni sodelavec Pablo Fiasco. Slednji daje videoprojekcijam povsem nove dimenzije, in tako smo lahko namesto v gledanju izrabljenih in pogosto povsem nepotrebnih vizualij tokrat uživali v dinamičnih posnetkih dogajanja na odru in pod odrom ter nekaterih utrinkih iz Ljubljane, ki jih je Fiasco posnel v popoldnevu pred samim koncertom. Zanimiva tehnika spremljanja Lidella skozi oko kamere le še doda k dinamiki, ključnemu faktorju za zanimiv koncert. Morda bi za zvezdnika kova Jamie Lidell pričakovali, da pred manj številno publiko ne bo dal svojega maksimuma, vendar pa sem ga sam videl že pred neprimerno večjo množico in tokratni koncert, z izjemo kostumografije, ni prav v ničemer zaostajal. Tudi Lidell sam pravi, da raje nastopa v manjših klubih, kjer lažje vzpostavi stik z vsemi prisotnimi. Tokrat mu je to povsem uspelo, saj nas je zatransiral, hipnotiziral, nasmejal in raznežil ter ni pustil hladnega prav nikogar. Tako smo prišli na svoj račun vsi, vključno z ovacijami nagrajenim Jamijem, ki se nam je ponovno zahvalil, še enkrat zamrmral nekaj o ameriški slabi izkušnji ter za konec odpel še odlično naslovno skladbo z zadnjega albuma 'Multiply'. S tem je potolažil še tiste morebitne fene, ki so morda pričakovali klasično predstavitev nove plošče. Tisti, ki ste koncert spregledali, boste zamujeno prav gotovo lahko nadoknadili na katerem od poletnih festivalov, nadejamo pa se tudi napovedanega DVD-ja s posnetki Lidellovih najboljših koncertnih utrinkov.
Gang Gang Dance – 6.maj, Shoto klub, Izola
Četverica Gang Gang Dance sodi v vrh novodobne eksperimentalne glasbe, ki ima korenine v bogati zapuščini najbolj plodovitega obdobja njujorške scene Downtown nekje med letoma 1974-1985. Žanrsko uvrstiti se jih praktično ne da. Morda bi jih najlaže opredelili kot noise rock, začinjen z estetiko no wava, ali pa kar kot naslednike kultnih Throbbing Gristle. Sicer jih običajno najdemo v družbi ostalih vidnejših predstavnikov novega njujorškega eksperimentalnega rocka, kot so Animal Collective, Black Dice, Excepter in podobnimi bendi, ki vsi slovijo predvsem po odličnih nastopih v živo. Morda to še najbolj drži prav za Gang Gang Dance, ki so si s svojo brezkompromisno kreativno godbo ustvarili maloštevilno, a zelo fanatično množico privržencev. Do nedavnega so jih na nastopih v živo dodobra spoznali le njihovi someščani, po skupni turneji z mnogo bolj uveljavljenimi Animal Collective pa so jih imeli priložnost videti tudi v drugih severnoameriških mestih. Po besedah bobnarja Tima DeWitta jim tovrstni nastopi pred večjo množico ne ležijo najbolj, saj je vse preveč kontrolirano, kar jim ne omogoča tiste svobode, ki jo potrebujejo za razvoj vsega svojega potenciala. Najbolje se torej znajdejo v krogu nekaj deset fenov in idilični izolski Shoto klub je bil kot nalašč za kaj takega. Simpatična frontwomen Lizzi Bougatsos, ki je popoldan preživela v Izoli ob degustaciji kapljic rujnega iz okoliških vinogradov, je bila še posebno dobro razpoložena in nam je že kmalu dala vedeti, da bomo morali v prid vrhunca večera sodelovati prav vsi prisotni.
Koncert lahko razčlenimo v tri faze. V začetnem delu so predstavili tiste bolj strukturirane skladbe, v katerih so kljub izrazito kakofoničnemu in kompleksnemu izrazu pokazali, da poleg tega, da se odlično znajdejo pri svobodni improvizaciji, nadvse prepričljivo delujejo tudi v bolj konvencionalni formi. Še posebno to velja za dvojico, ki skrbi za ritem; Brian DeGraw s sintetizatorjem in elektronskimi bobni odlično nadomesti oziroma zapolni basovsko linijo, klasični bobnar Tim DeWitt pa bi s svojim skorajda robotskim bobnanjem verjetno spreobrnil tudi Genesisa P-Orridga. Pri tem dobijo skladbe, ki so še najbolj podobne tistim z zadnjega albuma 'God's Money', precej bolj trd in divji prizvok. V osrednjem delu smo slišali tisto tipično iskanje vrhunca, ki je zasedbo Gang Gang Dance proslavilo in ga lahko slišimo tudi na njihovem samonaslovljenem albumu ter prvencu 'Revival of the Shittest'. Skladbe so tukaj brez prave strukture, vsi štirje glasbeniki pa se bolj ali manj predajo improvizaciji in skozi hrupno gmoto iščejo vrhunec, ki v večminutni repeticiji deluje nadvse psihedelično. DeGraw in DeWitt to največkrat udejanjita skozi sinkopacijo, vokalistka Lizzi pa svoj glas uporablja predvsem kot instrument in ga skozi različne efekte ovija okoli melodij kitarista Josha Diamonda. V tem delu je glasba mnogo bolj krhka in ob elementih, sposojenih z Bližnjega vzhoda ter Azije, tudi precej bolj mistična. Za razliko od zagrebškega koncerta, ki je bil za kaj podobnega neprimeren, smo bili tokrat na koncu deležni tudi tistega momenta, ko Gang Gang Dance med obiskovalce razdelijo različna tolkala in bobne ter vodijo skupinski jam session. Skozi kolektivni tribalni dodatek, ki se kar ni hotel končati, smo vrhunec doživeli tako obiskovalci kot člani benda. Na bobnih so se izmenjali vsi štirje člani, še najdlje pa je vztrajala frontwomenka Lizzi, za katero se je zdelo, da bi koncert nadaljevala v nedogled, vendar pa smo bili obiskovalci še toliko prisebni, da smo ob pravem trenutku session tudi zaključili. Odličen koncert, kakršnega so sposobni izpeljati le bendi, ki se ne bojijo neznanega in so v vsakem trenutku pripravljeni obrniti zvočno fuzijo v povsem novo smer, kljub na prvi posluh kaotični godbi pa niti v enem trenutku ne postanejo absurdni. Bojda imajo posnetega že dovolj materiala za novi album, ki naj bi ga dokončali, ko se vrnejo s turneje po Japonski. Mi pa upamo, da se bodo ponovno vrnili k nekoliko manj strukturirani obliki skladb, kot je bilo to na zadnjem albumu 'God's Money', saj so najboljši prav v tistih ritualnih simfonijah, kjer skozi improvizacijo iščejo nekonvencionalne zvočne vzorce.
Na koncertih Jamieja Lidella in Gang Gang Dance je svoje sluhovode razvajal Goran Kompoš.
Komentarji
komentiraj >>