Kraljeva dobrodošlica je bila tako izkazana velikemu koreografskemu imenu Williama Forsytha. Kraljevo poslušno je občinstvo zapolnilo Gallusovo dvorano in kraljevo visoke so bile tudi cene vstopnic.

Skupina 60. baletnih plesalcev je odplesala tri dejanja. Prvo in tretje dejanje je spremljala pompozna scenografija, oder je prelevila v prostor, ki je najbolj spominjal na dvorno halo. Z žametnimi zelenimi zavesami, masivnim lesenim pohištvom, pol odra zaobjemajočo šahovnico in poslikanimi platni se je ustvarilo prizorišče, ki bi lahko bilo tudi Aličino kraljestvo. Še Alica bi lahko bila prisotna – preobražena v trmoglavo šolarko, ki na veličastnem stolu dirigira dogajanju, komunicira prek radijske zveze in spremlja podobo nekoga na televiziji.

Prvo dejanje je skrajno kaotično. Mravljišče poplesavajočih teles, ki se nabere na odru in ki pogled raztrešči na 30 fragmentov – kolikor teles lahko v prvem dejanju gledalec našteje - ponudi shizofreno gibajočo situacijo. Brez zgodbe ki bi povezovala, dogajanje asociira na burlesko harlekinov. Kostumografija izvajalcev je prav tako barvita in neenotna kot rekviziti, ki so uporabljeni. Od amorjevega loka in puščic, televizije, do zlate kletke za na glavo, kar na oder prinašajo dvorne dame, dečki v belih krilih, baletke v temnih žabicah, se v Beethovnovi simfoniji mimogrede oglaša še radijska zveza.

Gibalni univerzum znotraj katerega se tvori material, pa kljub tako opevani kontroverznosti in drznosti le ni tako daleč rigidnih meja baletnega gibalnega sistema. Kaj je tu pravzaprav drznega in kontroverznega?

Gibanje je docela zamejeno s popolnoma dovršeno baletno tehniko. Izbrani profesionalni baletni plesalci ter njihova lahkotnost premikanja na špicah, dvigovanja nog do ušes, skokov najširših razsežnosti, docela potrdijo učinek vsakodnevne vadbe preteklih dvajsetih let. Na odru se dve uri vrtijo skrajno izurjena telesa, ki vendar po tako sistematičnem, dolgotrajnem in požrtvovalnem učnem procesu, ne morajo delovati izven zadanih okvirjev gibalnega načina. Kar je drzno in kontroverzno v predstavi Williama Forsytha, je lahko označeno kot tako, zgolj v sferi strogo zamejenega klasičnega baleta. V širšem aspektu pa tega ne moremo pojmovati na ta način. Če bi bilo res drzno in kontroverzno, Gallusova dvorana ne bi bila tako prepričljivo navdušena.

Tretje dejanje, ki vso popolnost baletne tehnike zbanalizira do komičnih, enostavnejših gibov, ki množico stroge izurjenosti plesočih teles uporabi za nek skupinski katarzični učinek, ki vse baletnike moškega spola preobleče v krila, je prikaz togosti strogo zamejene gibalne tehnike, ki je zmožna zgolj negirati. A to ne pomeni, da je bilo v izvedbi zapaziti nedovršenost ali neenotnost. To implicira zgolj izrazno ožino, ki jo sistemi vedno vsilijo.

Če ste obiskali Cankarjev dom ste se lahko naužili baletne breztežnosti, topota špic, hipnega lebdenja v zraku, mavrice rekvizitov - od para češenj, kladiva, do pozlačenih storžev - lahko ste dobili neobrzdani vpogled v železni baletni repertoar, ki je v vseh institucionaliziranih gledališčih še vedno najbolj priljubljen. A predstava vendar opozarja na vprašanje, katere odrske dejavnosti si poimenovanje drzno in kontraverzno res zaslužijo.

Vprašanje zastavljam Anaira.