Erjavec je potencialno namenjen v branje vsem tistim, ki problematizirajo obstoječe stanje umetnosti in ki jih preganja dilema o koncu, smrti umetnosti. Umetnost zagotovo danes doživlja ireduktibilne spremembe, ki so posledično pripeljale do nagle fuzije izraznih možnosti, predrugačenja namenskosti umetniških del in spremenjenega odnosa konzumirajočega občinstva do umetnosti. Postmodernizem, ta epohalna odredba v kateri se trenutno nahajamo, je prva kulturna paradigma, ki je vzniknila v Združenih državah Amerike. Zato se ni čuditi navalu vizualne obsesije in totalizirajoči komodifikaciji, ki nas je dosegla v 21.stoletju, kot tudi ne tej imperialni superiornosti globalnega reda, ki uveljavlja isto logiko ali vladavino enakih, podobnih aspiracij, razumevanj sveta, zakonov, pravil vedenja in delovanja.
Bistveno je ne pozabiti, da čas ne spreminja eksistencialne izkušnje, ki jo umetnost, vsemu navkljub, omogoča. Dionizično slavljenje imaginarnega je umetnosti inherentno kot tudi akt prepoznavanja, ki nudi identifikacijo z drugimi ljudmi in materializacijami njihove duhovne in materialne ustvarjalnosti. Spodmikanje udobja uveljavljenemu umetnostnemu kanonu prav tako ni nič novega. Novo nastajajoča dela umetnosti, ki do obstoječih normativnih okvirov izkazujejo skrajno ignoranco imajo v sebi potencial, da preoblikujejo, deformirajo, razširijo prej obstoječe polje umetnosti. Javnost namreč formo umetnosti venomer omejeno prepoznava za nazaj.
Je pa danes več kot aktualna odgovornost ustvarjalnega subjekta, ki živeč v specifičnem prostoru in času je odgovoren lastnemu urejanju sveta, vnašanju reda v kaos, forme v amorfnost materije. Zavezanost lastnemu ustvarjalnemu konceptu in iskanje osebnega umetniškega izraza sta danes; v času diktata kapitala, razkošja institucionalne umetnosti, vrednotno-normativne zvodenelosti, tisti poslednji cvetoči bilki. Danes, ko ni nikakršne tendence k velikim pomenskim kompleksom, ideologijam, se pojavljajo zgolj partikularnosti, ki nimajo niti namena ne sposobnosti doseči univerzalnosti. Vzpostavljanje meril skupnega vrednotenja je tako Sizifovo delo, preplava avtopoetik, ki podrejene lastnim pravilom vedno znova deformirajo formo - pa običaj našega časa.
Postmodernost se torej prične tam, kjer se konča totaliteta. Preči jo to neizbežno spoznanje, da se totaliteta lahko porodi le tako, da se določena partikularnost postavi v položaj absoluta, kar je nato vezano na odpravo drugih partikularnosti.
V času poplave umetniških del, ki jih prepogosto a kar najbolj primerno označuje medsebojna neprimerljivost avtopoetik, se želja po integraciji umetniških izdelkov v obstoječo kulturo, umetniški svet ter radikalno poseganje na območje starih norm zdi kot zastarela usedlina nekega preživelega obdobja. Potrditev s strani širše družbe ali zgolj njenih segmentov danes ne predstavlja več nečesa želenega.
Umetnost, ki v zadnjih desetletjih nedvomno drsi v območje marginalnosti in polje kulture, se sooča z izginjanjem razlik med visoko, elitno ter množično kulturo. Mnoštvo lokaliziranih in prehodnih dogodkov, za katere nihče več ne pričakuje zgodovinske pomembnosti postajajo vidno pravilo področja umetnosti. Postmodernizem, ki je s seboj prinesel tolikšno demokratiziranost in razširjenost umetnosti in kulture, je povzročil tudi odpor do oblikovanja nekega splošnega konsenza, ki se ga tudi doseči ne skuša več. Proces izdelovanja umetniških izdelkov tako vse bolj postaja podoben procesu potrošnje. Kako bo publika komunicirala z delom, kakšen bo odziv... to ni več poglavitno.
In prav zdaj, ko v delih sodobnosti težko najdemo izstopajoča dela, ko je produkcija namreč tako obsežna, da imajo dela po večini kratko življenjsko dobo, zagotovo pa izredno zanemarljivo količino pozornosti, ki jim jo namenimo; da, prav zdaj odgovornost umetnika in zavezanost lastnemu ustvarjalnemu konceptu ter razvijanje lastnega umetniškega izraza postajata poglavitni.
Erjavec poleg tega izpostavlja še dejstvo, da postmoderni umetnosti kritično primanjkuje ustreznih filozofskih, estetiških refleksij. V preteklem času so namreč filozofi in estetiki, ob množici preostalih, običajno vzpostaljali merila okusa, oblikovali norme, stališča, ki so postopoma iz osebnih, arbitrarnih artikulacij nadalje prešle v splošno sprejete vrednote. Danes so filozofi interpreti in razlagalci. Povsem uveljavljena je institucionalna teorija umetnosti, ki zadostno obrazloži, kako določeno delo sploh spoznamo za umetniško - v tem času, ko umetnost ne referira nujno na zunanji svet, ko ne nudi izrecno užitka prepoznavanja, ko pogosto ne skuša več izraziti subjektivnega sveta in ko tudi ni več nikakršnega zadržka, da ne bi moglo karkoli postati umetniško delo.
Prav institucionalni teoriji uspe pokriti celotni spekter umetnosti, vendar onemogoča kakršnokoli vrednostno ocenjevanje, kar posledično umetnost preobrazi v deskriptivni pojem, ki prav zaradi negiranja umetniške normativnosti izgubi poseben položaj v družbeni skupnosti.
Prevlado omenjene teorije gre pripisati predvsem zasičenosti z vizualnimi izdelki in časovni minljivosti, na katero so obsojeni. In kaj torej nastopi z uveljavitvijo institucionalne teorije umetnosti?
Normativna estetika se poslovi, avtoriteta podajanja ugleda se filozom izmakne. Da so dela, ki niso vsebovala nikakršnih umetnostnih predikatov, postala umetniška dela, je bil odločilen prav vpliv umetniškega sveta. Republika umetnosti; sestavljena iz javnosti, umetnikov, kupcev, galeristov, kritikov je bila tista, ki je nudila določenemu delu teoretski okvir, ga osmislila in naredila za umetniški predmet.
Naravi postmodernosti je tako soroden ta prehoden značaj globalne umetnosti in kulture. V izobilju imamo transkulturnosti, iskanja novih pojmov, rekonceptualizacij, mapiranj s katerimi bi zapopadli sedanjost... vendar pa Erjavec opozarja, da umetnost ne more biti vse in karkoli. Če želi biti nekaj, potem morajo obstajati vsaj nekakšna začasna merila. V sedanjih pogojih se ponovno lahko uveljavi pripisovanje vloge zakonodajalcev -filozofom, kritikom in drugim. Če hočemo umetnost obravnavati kot poseben pojav, potem se tu postavlja zahteva po razmeroma posebni teoretični refleksiji, ki bo presegla vrednostno praznino, prevlado zvodenelih, poenostavljenih, lepo zavitih teorij teoretikov, ki izpuščajo imena, pobirajo umetnike in zavračajo merila.
Če bi si prizadevali ohraniti pojem umetnosti za določeno posebno področje človeške aktivnosti, ki omogoča vzpostavljanje posebne oblike človeške intersubjektivnosti in hkrati povečuje naše samozavedanje, bi umetnost lahko ohranila, če ne že okrepila svojo vlogo v človeški družbi. Erjavec poudarja prav morebitno priložnost, da bi estetika razvijala pojme, predstave in normativne okvire, pri čemer bi klila tesno prižeta na umetnost. Tudi estetika se namreč nahaja v začasni prehodni fazi in predstavlja pretežno filozofijo umetnosti, ki upravičeno lahko vsebuje tudi druge pomene, ki so na različne načine povezani s tem izrazom.
Vsemu, kar je bilo do sedaj povedanega pa je treba dodati še nekaj, kar se implicitno navezuje tudi na razširjeno in prekomerno napihnjeno idejo o koncu, celo smrti umetnosti. Vse diagnoze, ki v ospredje postavljajo zmanjšano vlogo sodobne umetnosti, so možne le na osnovi razmer v preteklem stoletju, dobi modernizma, ko je umetnost uživala izjemen položaj in pomen.
Priviligirana eksistencialna in družbena vloga umetnosti je ostala nedotaknjena vse do 60.let 20.stoletja; imela je zgodovinski pomen, bila je zavezana teleologiji, razkrivala je resnico. Modernistična umetnost, ki je bila pretežno elitna, je imela subverzivno naravo. Tako do pretekle umetnosti kot družbene formacije je izpostavljala kritični imperativ. Da je bil omogočen estetski in umetniški užitek je bil zahtevan napor s strani publike. Umetnost se je torej ločevala od kulture.
Tako nam je lažje razumeti trditev, da umetnost danes vse bolj prehaja v območje kulture. Ta pristopnost umetnosti, do publike prijazna narava sta prav gotovo ena izmed vzvodov vprašanj, če ne gre pri današnji umetnosti za kulturo v klasični modernistični komodificirani obliki. Nemalokrat se torej današnji umetnost uživajoči osebek znajde v situaciji, ko si zastavlja vprašanja o ločnicah med umetnostjo in neumetnostjo ter slabo umetnostjo, kar se v vseh predhodnih obdobjih do 20.stoletja ni dogajalo pogosto.
Če se je v preteklosti pomen umetnosti vzpostavljal glede na sprejeti okus in temeljil na prevladujočem slogu, na resnico razkrivajoči funkciji, obstajal torej v odnosu do konteksta - potem se za postmodernizem zdi, da to ne velja več. Nujno je tu poudariti, da se Erjavec osredotoča predvsem na likovne in vizualne umetnosti. Le te predstavljajo najbolj vidno, navzočo obliko umetnosti in kulture danes, ki je najbolj raznovrstna, zgodovinsko spremenjena in ima tehnično-ekspresivno eklektično naravo
Za postmodernizem se na področju likovnih, vizualnih umetnosti dozdeva, da je predmet razkrit v svoji arbitrarnosti, naključnosti, razlog česar je pomanjkanje konteksta. Že nekaj desetletij je mogoče, da postane umetnik vsakdo, ki se tako okliče. Sodobni relativizem daje videz, da sta pojma umetnik in umetniško delo prav zato, ker ne obstajajo občesprejeta merila okusa, aplikabilna na kogarkoli in karkoli. V postmodernizmu so reprezentirani predmeti prepogosto čiste podobe brez pomena.
Današnja umetnost je tako neizpodbitno začetna stopnja procesa, ki se bistveno ločuje od modernistične preteklosti. Prav mogoče je, da na neki nam doslej neznani način tudi sedanja umetnost razriva neko resnočnost oziroma jo sama ustvarja.
In kaj je torej s tem zastrašujočim vzklikanjem o koncu in smrti umetnosti?
Sama ideja konca, smrti umetnosti je vzcvetela znotraj mejnikov likovne in vizualne umetnosti. Danes, ko živimo v družbi, ki vse bolj postaja družba podobe, bi bilo klavrno trditi, da slikarstvo napreduje k reprezentacijski dovršenosti, da se razdalja med reprezentacijo in realnostjo v likovni umetnosti krči, ko pa živimo preplavo avdio-vizualnih tehnoloških inovacij. Je pa res, da se je prav ta napredujoč, progresivni potek likovne umetnosti poudarjal v času modernosti. Zato tudi ni čudno, da nastopi ideja o koncu umetnosti. Likovna umetnost se dejansko vidno preoblikuje, vdor videa, filma in računalniških vizualij na njeno področje je neizbežna. Konec umetnosti naj bi se tako navezoval na konec pojmovanja likovne umetnosti, ki je veljalo v času modernosti.
O smrti umetnosti pa ne moremo govoriti, vsaj ne dokler ne bomo začeli govoriti o človeku-stroju. O bitju, ki ne bo zmožen ekspresije in vživljanja, ki bo pravladan z instrumentalnostjo lastnega uma, popolnoma odtujen in postvarel.
Če smo razčistili s pompozno, a v osnovi trhlo idejo o koncu in smrti umetnosti, potem lahko na koncu poudarimo še družbeno kritični potencial, ki ga umetnost vedno vsaj v zasnovi nosi v sebi. Vloga, ki jo je umetnost imela od začetka 19.stoletja dalje in ki se še vedno poudarja pri umetnosti izven dežel Prvega sveta, se je nanašala na politični boj, kritiko družbe, na socialno angažiranost. Prav slovenski prostor je v 80.letih priča specifičnemu pojavu: postmodernizem se pojavi kot oblika avantgardnega gibanja, kar Erjavec poimenuje kot tretjo avantgardo.
Zgodovinske avantgarde, ki so si zadale vodilo, da bodo ukinile ločitveno linijo med življenjem in umetnostjo, so po mnenju uglednih teoretikov stvar preteklosti. Vendar Erjavec v bran postavi specifično zvrst avantgardne umetnosti, ki se pojavi v bivših ali sedanjih socialističnih deželah v 70. in 80. letih. Gre za umetnike, ki so v svojih postopkih postmoderni a avantgardni v namenih. Niso se še odrekli poskusom izvajanja, podpiranja totalizirajočih družbenih in političnih sprememb. Avantgarde tretje generacije tako ponudijo projekte, katerih cilj je bil umetniški, političen ter družben. V Sloveniji pod to označbo spada skupina Laibach in Neue Slowenische Kunst.
Avantgarde tretje generacije imajo podobne predpogoje obstoja: druži jih ideologija socializma, politični simboli ter preoblikovanje iz vseobsegajočega socialističnega svetovnega nazora v bolj partikularne nacionalne ideologije in projekte.
Namen tretje avantgarde je bil znova povezati umetniške in politične cilje. Na slovenskem prostoru se umetniški izraz oblikuje na materialu ideologije socializma, pripadajočih političnih simbolov, pod krinko fundamentalistične in totalizirajoče avantgarde.
Avantgarde tretje generacije tako spodmikajo ugledno Burgerjevo tezo, ki poudarja, da so neoavantgarde in vse kasnejše avantgarde le vidne manifestacije neuspešnosti izvedbe ciljev avantgardnih gibanj – umetnosti so namreč omogočile, da je zdrsnila nazaj v komodificirani buržuazni univerzum.
Kot aktualno družbeno, politično in kulturno provokacijo, ki bi jo glede na specifičnost v slovenskem prostoru le morali tako označiti in o kateri Aleš Erjavec še ni teoretiziral, pa lahko v potencialno poslednji refleksivni razmislek zbranega poslušalstva Radia Študent, ponudimo tovarno ROG. Sveže zasedena nekdanja tovarna koles je akcija skupine TEMP. Z raziskovalnimi projekti, arhitekturnimi provokacijami in neformalnimi akcijami omenjena skupina opozarja na vpliv zasebnih lobijev na javni prostor, na praznjenje mestnih središč, na komercializacijo prostorske politike. Zdajšnja akcija si tako prizadeva vzpostaviti institucionalno neodvisen prostor, namenjen izobraževalnim in kulturnim dejavnostim, ki bo deloval dokler ne bo prišel jasen načrt s strani MOL-a, kaj se bo s prostori Roga dejansko naredilo.
Želja po oblikovanju neodvisne umetniške produkcije in odprtih prostorov namenjenim kreativnem ustvarjanju ter konzumiranju tam nastalih umetniških projektov, je zagotovo konkreten in zahteven projekt, ki na grbi nosi državo. Vendar pa slovenski prostor krvavo potrebuje prostor, kjer bi se pod isto streho srečevali na novo zrasli gledališčniki, plesalci, glasbeniki, kiparji in slikarji kot tudi vsi preostali alternativni kulturni ustvarjalci in misleci. Potencial tovarne ROG bi bil lahko za slovensko kulturo in umetnost 21.stoletja odločilen, lahko bi omenjeni prostor postal predpogoj, če si dovolimo malček vzhičenega entuziazma, avantgarde četrte generacije.Vsemu navkljub pa akcija predstavlja radikalno osvežitev slovenskega kulturnega dogajanja, ki smo jo že dolgo pričakovali.
Aleš Erjavec, če ga omenimo še poslednjič, tako na knjižne poličke postavi poglobljeno teoretično delo, ki bo prav prišlo vsakomur, ki se z umetnostjo tako ali drugače ukvarja in ki išče impulze za kritično refleksijo obstoječega stanja.
Pa dober tek želi Anaira