Četrtek, 1. 6. 2006
MarioB
* Otvoritveni večer letošnje Druge godbe je ponudil dve presenečenji, eno pozitivno in eno negativno. Za slednje so krivi člani slovensko-indijske naveze Sagar, ki na koncertu niso dosegli kohezije in medsebojne interaktivne komunikacije, kakršni so glasbeniki izpričali na albumu Ragas. Band je začel dobro, z navdihnjenim igranjem, ki je znotraj precej ohlapne strukture indijske rage odpiral možnosti za improvizacije, obarvane tako v jazzovskem kot tradicionalnem indijskem duhu. Ena odlik skupine, ki se je izkristalizirala na omenjenem albumu, je prav skupinska igra in doseganje zaokroženega, fluidnega, a spet močnega skupinskega zvoka.
Prav ta odlika je po nekaj komadih usahnila in člani banda so se po začetnem naznanjanju zapomljive vodilne teme kaj kmalu zatekli v posamične solistične prispevke, ki so se vse prevečkrat izkazali kot samozadostni, saj niso korespondirali s preostalimi glasbili. Slišati je bilo, kot da se je skupina prijateljev znašla na domačem jam sessionu, ki pa je izzvenel neobvezno, brez občutka za skupinsko zvočno sliko in dinamiko skladb. Te so kar ponujale številne možnosti za izpeljavo solov do kulminacij ali ritmičnih zasukov, namesto tega pa smo žal večidel slišali razvlečene solaže, ki so komade, namesto da bi jih »dvignili«, v bistvu povozili oziroma iz njih naredili le poligon za večinoma medle solistične izlete.
Indonezijska atrakcija SambaSunda je, prav nasprotno, ponudila pravcato razkošje skupinskega zvoka. To jim najbrž ni bilo tako težko, glede na impozanten inštrumentarij, ki ga obvlada dober ducat članov, in ki je vključeval tako tradicionalne gamelan gonge, citre kečapi ter tudi afriške bobne in akustično kitaro. Vodja zasedbe, citrar Ismet Ruchimat, je poskrbel za dodatno zabavo s svojimi simpatičnimi in dostikrat precej odbitimi napovedi, ko je recimo, želeč prevesti naslov komada, preprosto sklenil, da to v indonezijskem jeziku pravzaprav ne pomeni nič določenega ali da izraz pomeni približno nekaj takega kot naš »tralala«.
In tak »tralala« smo tudi slišali, resda le v enem komadu, ko je band predstavil slog »dangdut«, svojevrsten indonezijski pop, in pesem, ki smo jo slišali, bi se nemara zelo visoko uvrstila na domnevnem Azijovizijskem tekmovanju. Tudi sicer so zapeti komadi, ki jih je izvedla brhka mladenka Rita Tila, po dinamiki in dramatičnosti zaostajali za inštrumentalnimi komadi, ki so sicer eklektično povzemali več indonezijskih slogov, a je bil v teh skladbah zvok inštrumentov gamelan v ospredju. Dostikrat pa je skupini uspelo ustvariti osupljiv konglomerat zvokov in vriskov, zvončkljanja in ritmičnih poudarkov, da si dobil občutek, kot bi se nahajal sredi kakega uličnega zvočnega vrveža, iz katerega nisi vedno točno mogel razbrati, od koder prihaja posamičen zvok. Proti koncu nastopa je band poskušal dvigniti na noge publiko in jo spraviti k plesu, a z bolj bornimi rezultati, kar je Ismet Ruchimat prisrčno komentiral: »dva milijona ljudi in le en plesalec!«
KOMAD ZA PODLAGO: CD Druga godba/ 1. Seun Anikulapo Kuti & Egypt 80 – Mosquito Song (3'38'')
Plesalcev je bilo občutno več na včerajšnjem koncertu najmlajšega sina Fele Kutija, Seuna Anikulapo Kutija, ki vodi staro Felovo zasedbo Egypt 80. Seun je v nas zbudil nujne primerjave, tako z legendarnim očetom, ki smo ga sicer videli le na posnetkih, kakor tudi s Femijem Kutijem, ki smo ga pri nas že videli v živo. Seun je fizično podoben z očetu in ima tudi delček njegove barve glasu, a se, za razliko od 'ta starega', bolj kot s petjem ukvarja s pihanjem v saksofon ter z odličnim vodenjem spremljevalnega banda.
Seun je člane zasedbe, predvsem pihalce in trobentače, podžigal k solističlnim vložkom. Ti so dodatno barvali že tako razvejane, dolge, a nikakor ne dolgovezne komade, ki so z vsakim »beatom« dobivale na dinamiki gromkega zvoka. Prav odličen, zgoščen zvok velikega orkestra, ki je mestoma spomnil na velike plesne bande, kakršne so v Afriki poznali že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je ena od odlik Seunovega vodenja zasedbe Egypt 89.
V tem se Seunova zasedba tudi precej razlikuje od zasedbe drugega Felovega sina, Femija, ki v samo strukturo uvaja več modernih prvin. A tudi Seun, kljub »patinastem« mogočnem zvoku, ni imun na nove sloge, saj je v kipečo afrobeatovsko mešanico parkrat vpeljal tudi rapanje. Kljub v teh logih neznanim skladbam je band dodobra ogrel in razplesal množico. Zato je toliko bolj škoda, da band, kljub dveurnemu špilu, ni prišel na dodatek. Morda drugič?
Na Drugi godbi je bil Mario Batelić.
Komentarji
komentiraj >>