Korejska kratka proza

Korejska literatura je bila širšemu svetu vse do leta 1980 večinoma neznana. V zahodnjaško kulturno okolje je pričela prodirati v času t.i. korejskega ekonomskega čudeža v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko so izšle prve prevodne antologije sodobne kratke proze. V zgodovini korejske književnosti ločimo dve temeljni literarni obdobji: klasično in moderno. Obdobje k lasične književnosti traja vse do sredine 19. stoletja. Literatura tega časa se je razvila na ozadju ljudskih verovanj in pripovedk, v njej pa je pogosto čutiti vplive konfucionizma in budizma. V središče dogajanja je postavljen mitski junak ali realna zgodovinska oseba in njegova življenjska zgodba.

Drugo temeljno obdobje korejske književnosti je vzniknilo v drugi polovici 19. stoletja. Nastanek modernega obdobja je v veliki meri povezan s propadom fevdalne družbe, vse večjim vplivom zahodnjaške miselnosti, reformami, ki so jih izpeljali v korejski družbi in novo politično realnostjo – vzponom japonskega cesarskega imperija. Moderna literatura se je oddaljila od poetike klasičnega obdobja. Avtorji tega časa so pričeli pisati v korejski pisavi, imenovani hangul in s tem pripomogli k razmahu literature, saj so jo približali jeziku preprostega ljudstva. Do sredine 19. stoletja je bila namreč večina korejske literature napisana v kitajščini, medtem ko je bil korejski jezik, katerega abeceda je bila sicer prvič zapisana že v 15. stoletju, pojmovan kot jezik neizobraženih in nekultiviranih. Moderno obdobje korejske književnosti delimo na več podobdobij in prvo je razsvetljensko. Razsvetljenska literatura je nastala na ozadju upora proti fevdalnemu sistemu, na njeno poetiko pa so močno vplivale tudi evropske literarne smeri, kot na primer realizem, ki so jih korejski pisatelji spoznali preko japonskih prevodov, in se jim želeli kar najbolj približati. Izdajo literarnih del je dodatno spodbudil časopisni trg, saj je večina časopisov objavljala poezijo in romane v nadaljevanjih. Ravno slednji so veljali za najbolj popularno čtivo tega časa. Opisovali so kruto realnost vsakdana in izpovedovali razsvetljenske ideale, ki naj bi budili narodno zavest.

Korejska želja po neodvisnosti in širjenje razsvetljenskih načel so bili nasilno prekinjeni z japonsko okupacijo leta 1910, ki je trajala vse do konca druge svetovne vojne. V tem času je veljala prepoved korejskega jezika v tisku in javnem govoru. Japonski kolonizatorji so čas okupacije »izkoristili« tudi za krajo mnogih k orejskih umetniških del, med njimi okoli 30.000 redkih in dragocenih knjig. Drugo podobdobje korejske književnosti zamejuje letnica 1919, ko se je formiralo Gibanje za neodvisnost. Imenujemo ga podobdobje japonske kolonizacije. V prvih desetletjih 20. stoletja je v korejski prozi opaziti močan vpliv francoskega naturalizma. Korejski romani, vpeti v realnost vsakdana, so izpričevali trpljenje intelektualcev in kruto življenje delavcev ter kmetov, pogosto orisano s pretirano patetiko. Tudi prvi moderni roman avtorja Yi Kwangsuja z naslovom Brezčutnost, iz leta 1917, odseva duha časa. Pri izoblikovanju kratke proze je pomembno vlogo odigral Kim Tong, njegova kratka zgodba Krompir pa je danes del korejskega literarnega kanona. Sredi dvajsetih let je korejska literatura zajadrala v drugo smer. Leta 1925 je bila ustanovljena Zveza korejskih proletarskih umetnikov in literatura je za naslednjih deset let vstopila v svet propagiranja socialističnih idej. Ker so pisci tovrstne literature želeli pridobiti čim večjo podporo delavcev in kmetov, so v svojih delih opisovali predvsem tematiko njihovega neskončnega boja proti kolonializmu. V tridesetih letih je korejska literatura dosegla svojo zrelost. Nekateri izmed mladih pisateljev, ki so študirali na Japonskem in se seznanili z literaturo zahodnega sveta, so se uprli pretekli propagandistični literaturi. V tem času se je razvila lirična kratka zgodba, ki velja za tipično korejsko zvrst. Skupino pisateljev, med njimi Hwang Sunwŏna in Yi Hyoseoka, ki je ustvarjala v tem obdobju, pa danes uvrščamo v korejski literarni kanon. V zgodnjih štiridesetih letih je japonska oblast še poostrila svoj režim in zatrla kakršnokoli umetniško ustvarjanje v korejskem jeziku. Februarja 1940 so Korejce prisilili, da prevzamejo japonska imena, za potrebe vojne pa je bilo mobiliziranih tri milijone korejskih delavcev.

Japonska kolonizacija Korejskega polotoka se je končala šele leta 1945, ko so sovjetske čete zasedle sever, ameriške pa jug polotoka. Koreja se je kmalu zapletla v politične manevre svetovnih velesil in delitev na dve državi je postala neizbežna. Leta 1948 sta bili ustanovljeni Severna in Južna Koreja. Čez dobri dve leti so severnokorejske čete v želji, da bi ponovno združile Korejski polotok, napadle Južno Korejo in sprožile vojno, v katero so se kmalu vpletle ZDA, Kitajska in Združeni narodi. Ker je vojna zašla v slepo ulico, so leta 1953 sklenili premirje, s katerim so vzpostavili demilitarizirano območje oziroma črto premirja, ki teče v bližini 38. vzporednika in predstavlja današnjo državno mejo. S koncem korejske vojne in vzpostavitvijo dveh novih držav pa se pričenja tudi zadnje podobdobje v korejski literaturi, ki ga imenujemo literatura narodnega razkola. In če je v severnokorejski literaturi, v skladu s politično doktrino države, vse do danes v največji meri opaziti zgolj goreče izpričevanje političnih propagandnih gesel, je južnokorejska literatura ubrala drugo pot. Povojna proza šestdesetih let se je večinoma ukvarjala s problemom narodne delitve, odtujenostjo in obupom posameznika ter razpadom moralnih vrednot. V sedemdesetih pa se je korejska družba znašla v primežu vseskozi naraščajoče industrializacije. Na socialne probleme, ki jih je s seboj prinesla hitra gospodarska rast, je opozarjala korejska proza. Ta se tudi v zadnjih dvajsetih letih, poleg vseh novodobnih pojavov, kot je pisanje internetnih blog romanov, še vedno vrača k problemu narodnega razkola, nekakšne nezaceljene rane korejskega ljudstva, ki pa k sreči ni razdelila korejskih literatov na tej in oni strani meje.

Korejska kratka proza prvič: Hwang Sunwŏn

Hwang Sunwŏn se je rodil leta 1915 v Taedongu in umrl leta 2000. Na univerzi Waseda v Tokiju je diplomiral iz angleške književnosti. Njegova literarna pot se je pričela z objavo pesniške zbirke leta 1934, od leta 1940 pa je pisal pretežno kratke zgodbe in romane. Danes velja za enega najpomembnejših pisateljev sodobne korejske literature. Hwang Sunwŏn v svojih kratkih zgodbah z lirično pisavo izrisuje podobe korejskega ljudstva in narave. Pogosto poseže tudi na področje socialne tematike, kot je na primer korejska državljanska vojna in posledice, ki jih je pustila na običajnih ljudeh, korejska kasta nedotakljivih ali medčloveška razmerja znotraj avtohtone korejske animistične religije. V vseh avtorjevih delih je opaziti njegov prefinjen občutek za jezik, ki ga med drugim določa natančno odmerjen ritem pripovednih stavkov.

Hwang Sunwŏnov literarni opus je z nekaj prevedenimi deli dostopen v angleščini, v slovenščini pa prevodov njegovih del še nimamo.

Kratka zgodba Žerjavi, ki je bila prvič objavljena leta 1953, velja za eno izmed avtorjevih najpomembnejših kratkih zgodb in je danes uvrščena v korejski literarni kanon. Dogajanje je postavljeno v jesen leta 1950, čas, ko je korejska vojna še trajala in ko je bila meja med Korejama še nedoločena. Na tem problematičnem območju v bližini 38. vzporednika, kjer danes poteka meja med Severno in Južno Korejo, se nahaja majhna vas, na ozadju katere avtor izriše zgodbo dveh mladih mož, otroških prijateljev, katerih vloge so se v času korejske vojne spremenile.