Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ponedeljek, 5. 6. ´06 ob 19.00 (ponovitev 12. 6. ´06 ob 10.00) THE BLACK HEART PROCESSION: The Spell (Touch & Go, 2006) (2670 bralcev)
Ponedeljek, 5. 6. 2006
polonap



* Da Kalifornija niso le sonce, pesek in morje, zabava in veselje ter temu primerna muzika, že slabo desetletje dokazujeta PALL JENKINS in TOBIAS NATHANIEL. Multiinstrumentalista sta jedro indie zasedbe THE BLACK HEART PROCESSION, ki se v spreminjajoči se konfiguraciji izkazuje predvsem z raziskovanjem temačnejših zvočnih in emocionalnih prostranstev – početje, ki ga sugerira že ime zasedbe. Po presenetljivem ekskurzu v latino vode na prejšnji plošči Amore del tropico pred štirimi leti in EP-ju z nizozemskimi SOLBAKKEN za serialko In The Fishtank se THE BLACK HEART PROCESSION z najnovejšim izdelkom vračata na stara pota melanholije, osamljenosti, razočaranosti in kar je še podobnih čustvenih stanj.

Zato že na začetku: albuma The Spell ni enostavno prežvečiti, saj zahteva senzibilnost, ki sega onkraj zmožnosti uživanja na prvo žogo, in nemara celo nekoliko mazohizma. Če niste v stanju, ko bi želeli podoživljati tovrstne občutke in na ta način doživeti katarzo, je zato morda bolje, da ploščo prihranite za kakšno drugo priložnost ali se poslušanju nasploh odrečete. V nasprotnem primeru – če menite, da se bo album izkazal kot zrcalo vaših lastnih emocialnih procesov – pa je povsem mogoče, da vas bo glasba prevzela in se boste strinjali z vznesenimi ocenami, ki polnijo kritiške stolpce.

Kakorkoli. Dolgometražec je v diskografiji THE BLACK HEART PROCESSION peti po vrsti, na kar opozarja tudi naslovnica plošče: pet iztegnjenih prstov na roki, ki jo moški dviguje v pozdrav, z dlanjo, na kateri je vtetovirano črno srce. Nekoliko bolj subtilno se torej nadaljuje praksa naslavljanja albumov s številkami, ki se je izoblikovala iz prvotnega namena, da bo THE BLACK HEART PROCESSION le stranski projekt siceršnjih članov THREE MILE PILOT in ne zaresen bend. A materiala je bilo dovolj in po ploščah 2, Three in Amore del tropico, oštevilčeni s 4, je jasno, da se je stranski projekt razvil v bend s samosvojo poetiko, ki je našla svoje občinstvo. Osnovni dvojec, na Amore del tropico najbolj okrepljen do zdaj, trenutno dopolnjujejo še trije člani: ob JENKINSU na vokalih, kitarah in klaviaturah ter NATHANIELU na klavirju, kitari in orglah so v zasedbi še bobnar JOE PLUMMER iz MODEST MOUSE ter člana skupine ALBUM LEAF, basist JIMMY LaVALL in violinist MATT RESINOVICH. Plošča pa za razliko od prejšnjih ni nastala kot neobremenjeno studijsko eksperimentiranje, temveč – zaradi NATHANIELOVE selitve iz San Diega – v času, ki si ga je dvojec načrtno vzel za pisanje novega materiala. Album The Spell sta tako zasnovala v Portlandu, medtem ko sta komade s pomočjo ostalih članov dokončala, posnela, sproducirala in zmiksala v JENKINSOVEM novem studiu v San Diegu.

Kaj nam torej Urok ponuja? Predvsem manj, kot smo si obetali po albumu Amore del tropico: če smo neizprosni, tričetrt ure zamorjene, monotone in celo dolgočasne muzike. Če imamo namreč kdaj pa kdaj radi depresijo, hočemo, da gre muzika v tej smeri do konca: da se v njej sliši resničen, četudi destruktiven suffer, ne pa da ostane pri nekakšenem romantičnem svetobolju, jamrariji in vsesplošni mlačnosti. Nemarkanten vokal, ki se je na predhodniku uspel vklopiti v nekoliko bolj razgibano zvočno sliko, tokrat seka v prazno in dejansko funkcionira odbijajoče. S klavirjem in violino podloženi komadi, ki ponekod vlečejo na The Bad Seeds iz kakšne bolj omledne faze – The Letter ali Places – izgubijo potencialni naboj, takoj ko se z glasom vključi JENKINS. Enako je s skladbami, ki z bobni in kitarskimi rifi na začetku obljubljajo nekaj več rockanja – kolikor je to v primeru THE BLACK HEART PROCESSION sploh mogoče reči –, v pesmih, kot sta GPS ali The Fix.

Da se skozi vso to melanholijo prebiješ do konca albuma, je potrebno imeti kar nekaj potrpljenja. Žal pa to na koncu ni poplačano. Ponavljanje obrazcev, ki so na prvih treh ploščah morda zveneli privlačno, se ne obnese več.

pripravila Polona Poberžnik


Komentarji
komentiraj >>