Nedelja, 18. 6. ´06 ob 19.00 (ponovitev 25. 6. ´06 ob 10.00) TRIO BEYOND (DeJohnette/ Goldings/ Scofield): Saudades (ECM, 2006) (2689 bralcev)
Nedelja, 18. 6. 2006
rokj
Nedelja, 18. 6. 2006
rokj
* Ob poslušanju pred dobrim tednom izdane cedejke Tria Beyond se še posebej ob vzporejanju glasbenikov tega tria zazdi, da je ta z nostalgičnimi zvoki jazz-rocka naphani plošček v bistvu hommage Milesu Davisu, s katerim sta vsaj dva člana tria – DeJohnette in Scofield – opazno sodelovala prav v Milesovem električnem obdobju. Resda je Jack DeJohnette v Milesovih fusion projektih mnogo bolj zastopan kot Scofield, saj se slednji Milesu pridruži kasneje, a impresija o hommageu Milesu ne drži. Vsaj ne popolnoma.
Trio Beyond je namreč resnični hommage Tonyju Williamsu, ki pa je z Davisom usodno povezan, saj je z njim deloval v najbolj električnem Milesovem obdobju in je Milesov značilni električni trobentarski zvok kratke sape v veliki meri odvisen prav od ritmičnega predenja, ki mu ga je v osnovo pletel Williams. Williams, ki je začel bobnanje pri njem v njegovem drugem kvintetu, je z Milesom napletel osnovo za najbolj cenjeno in razvpito
LP-jko fusion obdobja, čeprav se je tik pred njenim izidom od Milesa odmaknil. Bitches Brew je tako nastal z DeJohnettom, ki je Williamsa nasledil. A Willimas je ohranil stike tako z Milesom kot tudi s starimi sodelavci iz njegovega takratnega električnega banda – z Johnom McLaughlinomom in organistom Larryem Youngom je namreč ustanovil trio Lifetime, ki je v bistvu srčika nocojšnje cedejke Saudades tria DeJohnetta, Scofield in Goldings.
Lifetime, ki ga je Williams z McLaughlinom In Youngom osnoval leta ’69, je med raziskovalci geneze fusiona prav tako cenjen kot Bitches Brew, čeprav v obči jazzovski hordi ni tako znan kot Milesova elektrika. A na glasbenike je imel s svojo enormno energijo, ki se je nakazovala že v Williamsovem bobnanju pri Milesu, nedvomno vpliv, brez katerega bi obdobje fusiona v začetku sedemdesetih ne pritegnilo toliko rockerskega poslušalstva, kot ga je. Imeti LP-jevke fusiona v fonoteki je bilo prav tako kultno kot LP-jevko Doorsov. Meje so se zabrisale, poslušala se je godba in ne žanri. No, nekaj podobnega, kot se z malo sreče lahko zgodi tudi v današnjih eklektičnih časih, ob dovolj širokem obzorju poslušalcev, seveda.
Saudades je torej poklon Tonyu Williamsu in njegovem triu Lifetime. Zasedba je po sestavi enaka – kitara, hammondke, bobni. John Scofield, Larry Goldings, Jack DeJohnette. Razen Goldingsa, ki je malo mlajši, a ne zelen, vsi usodno povezani z Williamsom in Davisom, celo najmlajši Goldings se je z Willimasom srečeval tik pred njegovo smrtjo pred devetimi leti. Repertoar te dvojne cedejke, posnete na koncertu v londonskem Queen Elizabeth Hall pred 2 letoma, prinaša skladbe, ki so vzete in reinterpretirane z dveh edinih LP-jevk, ki jih je Lifetime posnel na prehodu šestdesetih v sedemdeseta. Ob nekaj skupinskih komadih Scofielda, Goldingsa in DeJohnetta seveda, od katerih je eden posvečen znanemu nemškemu koncertnemu menegerju Thomasu Stowsandu, ki je s svojim lifranjem ECMovskih godbenikov po evropskih odrih v navezi z Rončelom in kasneje tudi Benigarjem zakrivil kar kakšen slovenski koncert.
Če se na hitro dotaknem še godbe, vama moram priznati, da je sicer kar verna novotisočletna reminiscenca fusiona, a smo slišali vsaj v polju energetiziranega električnega jazza kakšne že bolj animalne godbe. Scofield ostaja zvest dobro postavljeni kitari, ki je v svoji izvedbi prav dlakocepska, in morebiti to v tisti čas vzpona fusiona celo spada. Goldings s hammondkami in električnem klavirju verno podlaga njegove rife, čeprav smo pri Medeski-Martin-Woodu slišali kakšne bolj originalne orglarske rešitve. DeJohnette pa sicer pokaže znatno mero rockovske percepcije, a najbolj se je pač izkazal v bolj liričnim zasedbah, kjer njegova subtilnost za zvončkljave činele bolj pritegne. A cedejke Saudades v svoji reminiscenci časa Lifetime te opombe zagotovo ne motijo. Tako kot ne bodo vaju, ko bosta trio Beyond poslušala na letošnjem jazzovskem festivalu v Ljubljani že v kratkem.
pripravil Rok Jurič
Komentarji
komentiraj >>