Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Janša o položaju domače države (3276 bralcev)
Sreda, 21. 6. 2006
tomazza



Tik pred vrhuncem iz javnih proračunskih sredstev dobro podmazanih slavnostnih prireditev, s katerimi bo država Slovenija obeležila 15. obletnico svojega obstoja, se je v pogovoru za nacionalno tiskovno agencijo, tudi ta je v tem tednu praznovala svojo 15. obletnico, o aktualnem položaju države razgovoril ta čas prvi človek aktualne politične oblasti, predsednik vlade Janez Janša. Že z uvodnimi besedami je sicer parafraziral prvega predsednika, Milana Kučana: »Kar so bile pred 15 leti samo sanje, je zdaj realnost. Slovenija je v tem času naredila velik napredek; če smo iskreni, večjega, kot bi si takrat upali napovedati največji optimisti.« Toda ker je v isti sapi napovedal tudi, da so trije ključni reformni procesi, ki da jih sedanja vlada namerava izpeljati do konca mandata – reforma davčnega sistema, reforma trga dela in dokončanje privatizacije -, je jasno, da je bistvo vsega tega silnega in za lase privlečenega optimizma predvsem demagogija.

Ne glede na to, da o sami Sloveniji po vstopu v Evropsko unijo in zvezo NATO in konkretnimi posledicami, ki so jima sledile, težko še govorimo kot o samostojni in suvereni državi, je namreč demagoški mit zgodbe o zgolj statistično dokazljivem uspehu in razvoju, ki da ga je od nastanka naprej dosegla ta adolescentska in nič več samostojno suverena država, že ponavljajoča zgodba stalnica ob bolj ali manj okroglih obletnicah državnotvornih mejnikov, ki so jo vedno znova pogrevale prav vse dosedanje oblasti in vlade. Nenazadnje se je dan po 25. junija sprejetem ustavnemu zakonu za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti na Trgu Republike v Ljubljani dogodila še slovesna razglasitev samostojne in neodvisne republike, že dan pozneje pa se je začela tudi tako imenovana desetdnevna vojna za Slovenijo. Sami taki dogodki torej, ob spominjanju na katere ostane res popolnoma ravnodušen zgolj statistično minoren del domačega volilnega telesa.

Toda medtem ko se bo domače volilno telo naslajalo nad spomini na usodne dogodke izpred 15-ih let, s katerim naj bi ta narod izživel svoje tisočletne sanje o samostojni državi, se v domovini na obrobju javne pozornosti ponovno dogajajo ključni reformni premiki, ki opozarjajo predvsem na že omenjeno dejstvo, da država Slovenija po vstopu v Evropsko unijo in Nato ni prav nič več tako zelo samostojna in suverena. To sicer v zadnjem času potrjuje vsaj silno povečanje sredstev za obrambo, kamor sodi tudi nakup finskih nebodijihtreba bojnih oklepnikov Patria ter vstop v evroobmočje.

Prevzem skupne evropske valute, ki je za predsednika Janeza Janšo posebno darilo Sloveniji ob njeni 15-letnici, je namreč moč povsem mirno označiti tudi za dokončno izgubo monetarne suverenosti. Ta bo povsem konkretne materialne koristi prinesla predvsem njenim največjim zagovornicam – evropskim korporacijam, ki so tudi najbolj zaslužne za tako očiten propad in razpad evro-nacionalnih držav. Kdo je sicer na Slovenskem te dni res gospodar in za čigav blagor se namenjajo javne finance, pa je povsem razvidno iz primerjave podatkov, da bo država in vlada v nekaj letih za nakup bojnih oklepnikov finskega proizvajalca Patria namenila dobrih 63 milijard tolarjev in da je celotna vrednost posla s še vedno manjkajočimi operacijskimi mizami za Onkološki inštitut v primerjavi z orožarskim vredna bednih 400 milijonov slovenskih tolarjev.

Demagogija dosedanjega in načrtovanega napredka ter razvoja, ki ju je imel v govoru o položaju v tej v soboto 15 let stari državi polna usta aktualni predsednik vlade Janez Janša, je tako predvsem v vsej reformni ihti, ki smo ji trenutno po naročilu tujih gospodarjev priča na Slovenskem. Tako reforma davčnega sistema kot samega trga dela namreč potekata predvsem v smeri večjih konkurenčnih in dobičkonosnih koristi za delodajalce in ne domačega delaželjnega in oblasti boječega se ljudstva. Tisto, s čimer bo tej vladi namreč dokončno uspelo prekiniti z dediščino socialno pač pravičnejšega nekdanjega družbenega sistema ranjke jugoslovanske države, je namreč ideološki preskok, ki ga je namesto predsednika vlade izrekla Lidija Apohal Vučković, ki na ministrstvu za razvoj skrbi za socialne reforme. Edini razvoj, ki mu bomo tako priča v prihodnjih letih, bo družba delaželjnih in oblasti se boječih državljanov, v kateri se bo rob socialnosti začel in končal pri tem, da je vsak človek sam odgovoren za to, da nima sredstev za življenje.

Podobno zgolj demagoška je sicer tudi Janševa napoved, da se bo država iz gospodarstva do konca mandata njegove vlade umaknila do takšne stopnje, da v nobeni panogi ne bo več imela odločilne besede. Ta umik namreč že poteka in bo tudi še naprej potekal zgolj in edino v dogovoru z vladi naklonjemimi poslovnimi subjekti. Ker pa celo Janša priznava, da bo država ohranila možnost strateškega vpliva v nekaterih ključnih infrastrukturnih dejavnostih, smo po vladnem prevzemu nacionalne radiotelevizije in nič več tako zelo osrednjega časnika Delo bogatejši vsaj še za spoznanje, da vlada na ključne infrastrukturne dejavnosti banalizira tudi domače medije.

In temu primerno bodo vladnemu videnju domnevnega razvoja ter napredka, ki ga bo imela te dni ob 15. obletnici nič več samostojne in suverene države Slovenije tako polna usta domača oblast, podlegli tudi medijski komunalci, tvorci domačega medijskega državnotvornega diskurza. In v prav tem demagoškem duhu, s katerim je o položaju v državi spregovoril predsednik vlade Janez Janša o neuresničenih ali pač izigranih sanjah izpred 15-ih let, te dni pač ne bo kaj omembe vredne javne razprave.

Odpoved: Tudi tokratni N-euro moment sem z demagogijo janševega govora o položaju v državi v zobeh prispeval Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>