Četrtek, 22. 6. 2006
Peter Karba
Film je bil uvrščen na filmski festival v Sydneyu, ki se je začel devetega junija. Kot se za festival spodobi, je izšel tudi katalog s tekstom, ki ga opiše. Avtorji so v prvih povedih postavili film ob bok Kusturici in filmu Chopper režiserja Andrewa Dominika, ki je bil v deželi koal, kljunašev in Avstralskih Slovencev, eden bolj kultnih v zadnjih letih; gotovo lepo povabilo za goste festivala.
Označili so ga za črno komedijo in mu dodali metaforo Balkan thoroughbred. Zamegljen Bovaryski [BOVARIJSKI] um Jožice Gerden, tajnice Avstralske slovenske konference, je metaforo prevedel kot balkanski žrebec. A beseda thoroughbred naj bi označevala čistokrvnega konja. S čistokrvnostjo so avtorji teksta v katalogu želeli opozoriti, da gre za svojevrsten, svež in prodoren film, gospa Grdenova pa je organizatorjem festivala poslala protestno noto v kateri se ni strinjala, da bi slovenski film predstavljali kot balkanski. Novice o tem so prišle tudi do Nerine Kocjančič s Filmskega sklada Republike Slovenije.
Po Outsiderju na omenjeni televiziji slovenskih filmov več ne vrtijo, čeprav je to televizija, ki podpira kulturo etničnih manjšin v Avstraliji.
Predsednik ASK [aeska], Florian Cvetko Falež, se je s protestom obrnil na zunanje ministrstvo in k šefu vlade. Kot je poročal Dnevnik, se sprašuje, ali je Jan Cvitkovič, Slovenec, in če je ime glavnega junaka, Pero, slovensko. K temu je gospa Jožica dodala, da so Svetovni Slovenski Kongres prosili, da naj naslovi na vlado pismo o pobudi za ustanovitev komisije, ki bo proučila slovensko filmsko produkcijo. Odzvati se je moralo Ministrstvo za kulturo. Pa je res ono tisto, ki bi se moralo odzvati prvo?
In vendar. Vsa igra ni samo nedolžen spor med retardiranimi katoliki tretjega rajha in slovensko filmsko avantgardo. To ni zgolj bolestno blebetanje ljudi, ki so si v idili svojih rančev ustvarili religiozno fantazmo o nebesih pod Triglavom. Do nesporazumov prihaja že dalj časa, in v iskrenem bistvu to sploh ni napačno. Težava je v potenci in agresiji, s katero nastopajo slovenski izseljenci. Težava je v tem, da ni nikogar, ki bi nesporazum umiril. Morda bi lahko mislili, da gre pri tem s strani države za ideološki laissez-faire [LESE FER], a vedeti moramo, da je to umik razsodnika in posredovalca v nesporazumih. Na tak način se država dejansko postavlja na stran tistega, ki agresijo izvaja, ki spor neti, ki je močnejši. Jebeš tako demokracijo!