Predsednik Slovenije Janez Drnovšek je v soboto na proslavi samostojnosti veličastne Slovenije izgubil zavest. Pustimo ob strani razloge, zakaj se je to zgodilo, oziroma ali so ga zapustile transcedentalne sile luči, ki še najbolj spominjajo na otročjo domišljijo, ki prevladuje v filmih Vojne zvezd.
Sicer je njegova newagerska efvorija zajela veliko Slovencev, saj njegovo gibanje podpira ena tretjina državljanov. Drnovšek je med drugim en teden nazaj poslal pismo predsedniku vlade Janezu Janši, v katerem je izrazil naklonjenost Metelkovi. Odzivov vlade na pismo ni bilo in jih verejtno ne bo. Še slabše pa se slovenskemu predsedniku godi v svetovnem merilu, kjer noben resen aktivist ne namenja veliko pozornosti Gibanju za pravičnost in razvoj. In to ne brez razloga.
Gibanje za pravičnost in razvoj - ko gledaš njegove ceremonije, še najbolj spominja na kak beneški pustni karneval, kar je konec koncev tudi njegov domet, saj v svetu ne more nič spremeniti. Zato bi bilo treba te znanilce dobrote odpeljati na karneval, kjer bi s voljnimi sentimentalnimi nasmeški kazali, kako jim je mar za svet. Še najbolj spominjajo na zgodnje kristjane, ki so se morali odločati med zvestobo Bogu ali cesarju, poleg tega so pa vseskozi govorili, da je, kakorkoli jih že zatirajo, njihov smisel v onostranstvu, tukaj na materialnem svetu pa se borijo za izboljšanje podlega sistema. Vedno, kadar niso mogli ničesar spremeniti, so se zgovarjali na nebesa in ničevost materialnega sveta, če pa je obstajala možnost, da se kaj spremeni, je materialni svet kar naenkrat pridobil neverjetno veljavo nasproti nebesom. Ta asimetrično shizofrena situacija je seveda lastno prevarantsko pranje vesti.
In takšna miroljubna taktika opozarjanja na slabosti nič zaleže, prav obratno, takšni ljudje so prvi kanonfuter revolucije, saj njihovo dejanje bolj spominja na opurtunizem in samopomilovanje, kot pa na resno akcijo, ki bi prinesla spremembe. Lahko je na splošno govoriti o nepravičnosti, pri tem pa še ostati nepristranski o samem pojmu pravičnosti. Pravično je pač tisto, kar ni krivično, krivičen pa je svet, ki ga je 'Drnovšiva' podpiral petdeset let, potem pa je po neki bolezni čudežno spoznal, kako pokvarjen sistem je podpiral. Ni kaj, po krščanskem načelu: najprej moraš grešiti, da lahko postaneš čist in svetnik.
Na koncu vidiš, da gibanja, podobna Drnovškovemu, prej ohranjajo isti svetovni red, kot pa ga spreminjajo. Že leta gledamo miroljubne proteste in združevanja, ki pa so naredili bore malo proti globalnemu imperiju. Zgrešena so že v čistem začetku, ko se odrečejo sili kot potencialnemu sredstvu upora, ker je sila zanje vedno zgrešena, ne glede na okoliščine. Pravzaprav isto zgodbo že pol stoletja opazujemo pri Združenih narodih in raznih mednarodnih debatnih krožkih, ki bi radi po mirni poti kontrolirali svetovne politične in ekonomske interese in jih posledično regulirali v tako imenovano globalizacijo s človeškim obrazom.
Človeškega obraza sicer ni mogoče nikjer zaznati, prej je ta obraz izsušen od brezpredmetnega truda in osladnega pretvarjanja. Njihov miroljubni moralni krik, ki gre mimo gluhih ušes, je zgolj posledica lastne slepote ali pa 'gluposti'. Paradoksalno je, da Drnovšek ne bo nikoli rekel, da je globalna ekonomija zgrešena sama po sebi, ampak so zgrešeni zgolj njeni posamezni segementi, ki jih je treba regulirati in potem bomo živeli v raju. Takšno razmišljanje, ki ne vidi, da je izkoriščanje in nemoralnost globalne ekonomije nujen pogoj, da obstaja še naprej, pa je zatiskanje oči pred dejstvi. Zakaj recimo ni slišati iz njegovih ust kakšne kritike na račun Mednarodnega denarnega sklada ali Svetovne banke? Prav MDS s svojim delovanjem mnoge države manipulira oziroma jih potisne v stiuacije, ko morajo zavestno kršiti človekove pravice.
In če pogledamo stvari v notranji politiki, se Drnovšek znajde v še bolj absurdni situaciji. Sam je vseskozi v precepu med močjo, ki mu jo pozicija predsednika dodeljuje, in pa med pravičnim ravnanjem. Tako na primer Zakona o azilantih, ki med drugim predvideva, da se lahko policaj na meji sam odloči, koga bo zavrnil, ni hotel podpisati, a si je premislil zadnji možni dan, se pravi osmi - toliko časa ima na voljo za podpis. In v imenu česa si je premislil? Sam je zagotovo vedel, da je ta zakon v nasprotju s človekovimi pravicami, a je po njegovem vseeno bolje, da ga je razglasil, da ne bo izgubil politične funkcije, ki mu omogoča, da naredi toliko dobrote. A če je že res tako poln dobrote, potem zakona pač ne bi razglasil - čeprav bi obstajala možnost, da ga ustavno sodišče razreši predsedniškega mesta.
In tudi če bi ga razrešili, kaj bi bilo s tem narobe? Saj bi ravnal po moralni vesti, ki bi mu morala narekovati, da takšnega zakona ne podpiše. Ampak dokler bo v njem obstajala paradoksalnost med funcijo, ki mu daje moč, in pa človekoljubno aktivnostjo, se ne bo mogel izogniti političnim igricam, ne glede na lastne trditve, da je njegovo gibanje apolitično. V isti sapi zatrjuje, da je nekatere stvari možno spremeniti samo skozi politiko, in da je to razlog, da bodo nekateri člani gibanja za pravičnost in razvoj sodelovali na jesenskih lokalnih volitvah. In spet pozablja, da bodo skozi trenutno politično aktivnost zopet vklenjeni v eno in isto igro, ki v nasprotju z njegovimi trditvami vzdržuje nepravični sistem bogastva in revščine. Zato pač takšno gibanje prej spominja na slaboumen festival kot pa na resen aktivizem, ki lahko kaj spremeni. Kot že rečeno, oni bodo v revoluciji prvi kanonfuter. Če bodo takrat seveda še pri zavesti.
Komentarji
komentiraj >>