Sreda, 28. 6. 2006
polonap
* »Ko se lotite plošče SCOTTA WALKERJA, veste, da to ne bo kratek skok do Pariza z Easy Jetom, pač pa večkratna pot okoli sveta.« Tako je glasbo enigmatičnega, v Angliji naturaliziranega Američana v majski številki revije Wire dovolj posrečeno označil soproducent njegovih zadnjih treh albumov PETE WALSH. Drži: SCOTT WALKER že dolgo ne objavlja albumov pop uspešnic, kakršna je bila The Sun Ain't Gonna Shine Anymore tria THE WALKER BROTHERS iz leta 1966. In tako je tudi res, da temačen, mordbiden svet, ki se odpira pred nami na novi plošči The Drift, niso nobene poslušalske počitnice. Pa vendar: če ne izgubimo poguma na samem začetku, zdržimo pot okoli sveta in jo še nekajkrat ponovimo, nagrada za vztrajnost ne bo umanjkala – znašli se bomo v sicer čudaškem okolju, ki pa se bo morda izkazalo za bolj domače, kot se je zdelo sprva. In če bomo pozorni, bomo nemara zaznali humorne elemente, s katerimi WALKER poskuša preprečiti, da bi njegovo delo postalo preveč seriozno, umetniško – takšno, ki ga vsi sovražijo.
V pop svetu že nekoliko pozabljeni vzornik NICKA CAVEA, DAVIDA BOWIEJA, BRIANA ENA ali MARCA ALMONDA, ki velja za samotarja, odmaknjenega od novinarjev, estradniškega blišča in koncertih odrov, je namreč znova sklêpal muziko, ki bi ji le stežka našli podobno. Tako kot na predhodnici Tilt pred enajstimi leti se kaže kot mojster ustvarjanja težkega, grozljivega, emocionalno zahtevnega, napetega, filmskega vzdušja. Njegove pesmi so dolge, tudi preko 12 minut segajoče poeme, ki med izhodiščem in iztekom doživijo številne zasuke in preobrate, tako da bi v njih zaman iskali strukturo in ritme, značilne za pop pesmi.
V žanrskem smislu so delčki komadov s ponavljajočimi se kitarskimi frazami in bobni na plošči The Drift brez dvoma rockovski. Toda nekje v ozadju brenčeči droni, orkestralne teksture, množica nenavadnih zvokov in dinamično spreminjanje napetosti komade kot celoto približujejo filmski ali celo sodobni klasični glasbi. Po drugi strani pa je WALKERJEV nekonveniconalni način petja – včasih stokajoč, drugič šepetajoč, kakor iz drugega sveta – bliže na dramatiki utemeljenih šansonu ali kabareju kot popu in rocku – idiomoma, ki sta WALKERJU tudi sicer bliže od angloameriških popularnih žanrov.
Impozantno delo je nastajalo sedemnajst mesecev, večidel v londonskem studiu Metropolis. WALKERJU, ki je album tudi produciral, pa se je na enem samem snemalnem dnevu z nekdnajim producentom BEATLOV GEORGEOM MARTINOM pridružil cel orkester – triindvajset violinistov in violinistk, dvanajst čelistov in čelistk, šest basistov, tolkalci in še nekaj drugih instrumentalistov. Da bi nam postalo vsaj malo jasno, od kod atmosfera, ki prežema album The Drift, je treba poznati način dolgotrajnega in mukotrpnega snovanja komadov. Če je WALKER na prelomu šestdesetih in sedemdesetih cele albume dokončal v nekaj tednih, se mu na zadnjih treh izdelkih, ki so izšli v obdobju dvajsetih let, nikamor ne mudi. V pomanjkanju trdnega obrazca, na katerega se je opiral v pop obdobju, ob bolj svobodni strukturi kompozicij, zdaj potrebuje več časa, da pazljivo izbere besede, ki jih nato spoji z glasbo. Sodelavcem pa ponuja dovolj proste roke, da se vključijo v komad, ne da bi slišali vokal – da le ne bo predvidljivo. Pri tem uporablja nenavadna glasbila, za določen zvok posebej iztesano škatlo, na katero je bobnar ALASDAIR MALLOY tolkel z zidakom iz žlindre ali posnetke iz televizijskih poročil (denimo odlomek govora CARLE DEL PONTE o MILOŠEVIĆU). Besedila – dolge lepljenke citatov iz časopisnih recenzij, popularnokulturnih referenc in enigmatičnih verzov, katerih pomen je težko razvozlati – govorijo o frustraciji, kot pravi WALKER, izhajajoč iz splošno znanih tém, ki se nato premaknejo v nekaj drugega, bolj intimnega, osebnega. Tako besedila kot glasba tečejo svojo pot, menjavajo se napetost, ritem in teme – proces, ki ga opisuje beseda iz naslova albuma: Drift. Zato morda ni smiselno izpostavljati posameznih komadov, pač pa znotraj vsakega posebej slediti njegovemu toku.
Album bo s svojo temačnostjo in močno poudarjeno eksperimentalnostjo za neveščega poslušalca najbrž težak zalogaj, vendar se – kot rečeno – splača potruditi. Za fragmentiran, odtujen svet, ki se razkriva na plošči The Drift, namreč velja nekaj podobnega, kot je v recenziji prejšnjega WALKERJEVEGA albuma na spletni strani World Socialist Web Site zapisal TONY CORNWELL: »Pomen plošče ni v WALKERJEVI artistični zmešnjavi, temveč v številu glasbenih možnosti, ki ga odkriva.«
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>