Z veliko entuziazma se je v obujeni tovarni začel udejanjati program za oživitev in začasno uporabo z namenom izvajanja neprofitnih in neuveljavljenih dejavnosti. Različni pogledi in neenotnost pa so se pokazali že na prvi skupščini tedaj še potencialnih uporabnikov. Od tedaj se je mnogo stvari spremenilo. Uporabniki izkoriščajo prostor vsak po svoje, po nekakšnem principu zdravega anarhizma, brez nadrejenih in podrejenih, skupina Temp pa razen njenih posameznih segmentov ne deluje več v sklopu Roga. Rogovci so v nadaljevanju povzeli koncept skupine Temp in na letošnji razstavi tečajnikov za kustose sodobne umetnosti zavoda SCCA prostor tovarne Rog v mnogih segmentih še vedno ohranjajo kot glavno temo svojega ustvarjanja.

Tečajnice so z veseljem zagrizle aktualno kost novega prostora in na podlagi burnega pomladnega dogajanja organizirale razstavi na dveh lokacijah. Poleg omenjene tovarne so izkoristile tudi standardni prostor prezentiranja sodobne umetnosti, galerijo Škuc. Nujni koncept skupinske razstave na prvi pogled deluje dokaj zapleteno, a se kaj kmalu izkaže za zelo preprostega. Tematika je pač Rog in posamezniki, ki ustvarjajo v tem prostoru. Galerija Škuc je namenjena kot nekakšna info točka, ključ do velike misterije, Roga, ki je nesporno središče celotnega dogajanja.

Dogodki okoli razstave »Odprti Rog« so se začeli vrstiti že dan prej, ko sta na predvečer odprtja razstave v stari tovarni svoj performans izvedla zagrebška umetnika Vlasta Delimar in Milan Božić, ki sta v okviru tega preživela noč prostorih bivše tovarne Rog. Performans spanja v nenavadnih prostorih, bodisi galerijskih bodisi degradiranih in opuščenih objektih je stalnica v njunem delovanju. Kot pravita sama, s takšno gesto vdahneta zapuščenim prostorom novo energijo in jih poskušata na tak način simbolično revitalizirati. Vendarle pa tovarna Rog, še zlasti v letošnjem letu, nikakor ni zapuščen prostor, saj so pionirji zasedbe ker nekaj tednov s svojo prisotnostjo držali stražo in preprečevali odvzem objekta. Kljub temu je bil dogodek odličen in zelo zabaven. Umetnika sta obiskovalce sprejemala kot goste v svojem domu, ob odhodu zadnjega izmed njih pa sta ostala v intimi svoje velike spalnice.

Naslednjega večera se je začelo znova. V Rogu se je najprej odprl osrednji del razstave, sestavljene večinoma iz povsem novih del, nekakšnih site specific projektov za Rog. Umetniška dela so namenoma zasedla tudi najbolj skrite kotičke veličastne industrijske zgradbe in nekaterih kljub na videz jasnim navodilom ni bilo prav lahko najti. Ob vstopu v objekt nas preseneti video delo »Fiktivni aktivisti«, kjer avtor Jure Legac z zvokom in sliko problematizira pasivnost družbenega izrazoslovja s tem, da ga uporablja, ter nas obenem opominja na obdobje avantgard modernizma. Trideset sekundni video pa izpade kot vse preveč poceni učinek za predstavljanje tako pomensko močnega sporočila.

Prav dvojnost med pisano besedo oziroma spremnim tekstom k delom ter dejanskimi deli na terenu izpade včasih dokaj banalna. Izpostavil bi predvsem projekt Blaža Erzetiča, ki v obliki printa na cerado in računalniške animacije prikazuje človeško fascinacijo nad vedno novo tehnologijo brez prave uporabne vrednosti, vendar to delo še najbolj izpade iz celotnega kuratorskega koncepta. Kot dislocirana enota v krilu nekdanje menze deluje inštalacija »Sketchbox 0.6« Artgrupe RGB. »Sketchbox 0.6« je preprost ambient, popolnoma zatemnjen interaktiven kabinet čudes, kjer lahko obiskovalec s lasersko lučko slika svoja občutja na notranjo steno. Interaktivnosti delu res ne gre očitati, vendar je uradni opis artefakta malce pretiran. Klinična psihologija in skupinska kontemplacija se lahko namreč izvaja marsikje.

Prav tako dislocirana galerija Škuc v bolj razstavnem okolju predstavlja fotografije treh domačih avtorjev, Bojana Salaja, Antonia Živkoviča ter Pavla Koltaja, ki z arhitekturnimi posnetki predvsem notranjosti Roga vsak na svoj način vidijo prostor in problematiko le tega. Fotografije so večinoma identične prizorom, ki jih je moč videti v živo ob obisku tega prostora, prikazani pa so tudi manj opazni detajli, ki orisujejo dolgoletno zgodovino Roga. Fotografsko gradivo dopolnjuje zanimiva video projekcija Zaša Brezarja ter vizualno dodelana spletna stran Saše Spačal in Luke Prinčiča, s katero avtorja ponujata tovarni Rog novo možnost svojega lastnega razumevanja in tako naprej.

Večina razstavljenih del, ki so dokaj neopazno generirana v delovni ambient tovarne Rog, se torej ukvarja izključno sama s sabo. Razen delovanja v okvirih tega neformalnega produkcijskega prostora, avtorjev ne veže nobena skupna rdeča nit. Koncept razstave »Odprti Rog« se tako sprevrača v dogmatično slavljenje Roga z vsemi njegovimi protagonisti vred. Morda bi bilo tako zanosno razstavo smiselno postaviti v ta odličen ambient ob samem zavzetju, ko je prostor bivše tovarne kazal večje potenciale kot dandanes, nekaj mesecev po tem. Dobra stran razstave »Odprti Rog« je predvsem v tem, da se je produkcija, narejena verjetno v prostorih Roga, končno tudi javno predstavila pod skupnim naslovom, da je postala vidna, pa čeprav žal ni ponudila večjih ustvarjalnih presežkov.

Projekt »Odprti Rog« naj bi torej populariziral in približeval ta neprofitni ustvarjalni prostor širšemu krogu ljudi, tudi bolj pasivnim konzumentom umetnosti, vendar bi bilo v Rogu bolj modro več producirati in se manj ukvarjati s fenomenom samega prostora, ki postaja že skorajda mitski. Rog potrebuje rezultate, potrebuje tudi pravne blagoslove, ki so ključ do ureditve vse potrebne infrastrukture, potrebuje predane skrbnike in dobre ustvarjalce, ki se ne bodo obremenjevali zgolj sami s seboj in fenomenom svojega ustvarjalnega prostora. Kljub nekakšni ustaljenosti Rog še vedno poudarja svojo začasnost. Menda naj bi po izgubi tega aktivisti zaskvotali nov prostor tudi brez pomoči Tempovcev. Pa ga bodo res?

Miha Colner