Malo po malo, pa se bo tudi v zavest povprečnega predvsem za lastni blagor, položnice, dom in družino skrbečega na Slovenskem legalno bivajočega človeka zasidral podatek, da se v Velikem otoku pri Postojni nahaja sodobno koncentracijsko taborišče, ki se je šele pred dobrim letom kozmetično preimenovalo iz Centra za odstranjevanje tujcev v zgolj Center za tujce. Kozmetična narava tega preimenovanja je sicer v tem, da sam namen v zadnjem letu še razširjenega z žičnatimi ograjami obdanega, pa čeprav po evropskih standardih postavljenega Centra ostaja isti. Ta je zgolj deportacija, torej odstranjevanje v Slovenijo ilegalno pribežanih tujcev. In če je že sam kompleks Centra za tujce res zgrajen po evropskih standardih, tega vsekakor ne bi mogli trditi za vsakdanjo prakso in ravnanje s tam zaprtimi tujci, pač pa lahko na konkretnih primerih povsem mirno ugotovimo, da gre predvsem za sistemsko degradacijo človeka in človečnosti Republike Slovenije.
Za to, da so se razmere in konkretni položaj zaprtih v osrednjem Centru za tujce Republike Slovenije v Velikem otoku pri Postojni prebile v širšo javno zavest na Slovenskem legalno prebivajočih avtohtonih ali pač neavtohtonih državljanov in drugih začasnih ali pač stalnih prebivalcev, so v prvi vrsti zaslužni posamezniki, združeni v Mrežo za stalni obisk Centra za tujce, in konkretne usode šestih gambijskih nogometašev. Pričevanja tako posameznikov iz Mreže za stalni obisk kot tam zaprtih ljudi namreč dokazujejo, da so ne glede na domnevno evropskost in demokratičnost ter vladavino prava in človekovih pravic pogoji bivanja v Centru za tujce pravzaprav grozljivi in pravzaprav povsem primerljivi s stanji, o katerih vedo več povedati zgodovinske knjige in preživeli taboriščniki iz časov fašistične ter nacistične okupacije med drugo svetovno vojno ali, če vzamemo novejši zgled, preživele žrtve nacional-šovinističnega terorja v zadnjih balkanskih vojnah ob koncu prejšnjega stoletja.
In ker je pravzaprav edini zločin v Centru za tujce v Velikem otoku pri Postojni ter njegovih dveh prekmurskih izpostavah v Vidoncih in Prosenjakovcih zaprtih ljudi to, da so ali ilegalno prispeli v Republiko Slovenijo ali pa je po pretečenem legalnem roku niso pravočasno zapustili, pri čemer se jih je večina s prošnjo za azil sama v roke predala slovenski policiji, si poglejmo, kako gre ta degradacija človeka in človečnosti nasploh na povsem konkretnih primerih.
Zaprti v centru za tujce so na dan upravičeni zgolj enega toplega obroka, čigar porcije skupaj z zajtrkom in večerjo so nezadostne, saj vsi shujšajo. Hrana, ki jo na proračunske stroške dostavlja podjetje Eurest, to se sicer na svojih spletnih straneh postavlja z najvišjimi standardi kakovosti in visokoletečimi poslovnimi vizijami, se večinoma sestoji iz juh s fižolom in klobaso, zgodilo pa se je že, da so bili v njej črvi in da so vsi bruhali. Enako grozljivi so higienski pogoji. Zaprti imajo pogosto drisko, ker ne njim ne čistilki za vzdrževanje čistoče niso na voljo čistila, ki so prepovedana. Za osebno uporabo dobijo na teden en majhen košček cenenega mila, sveže spodnje perilo pa prav tako zgolj enkrat tedensko. Na dan, seveda samo, če je lepo vreme, imajo dovoljene zgolj pol ure zunanje rekreacije na betonskem atriju dvorišča Centra za tujce. Če dežuje, ostanejo zaprti.
Enako nehumano je ravnanje posameznih paznikov-policistov. Ti zaprte in zaradi spleta okoliščin pogosto obupane ljudi provocirajo. Ne spoštujejo njihovih religioznih navad. V samem Centru so zaprti tudi otroci, ki šole ne obiskujejo. Pristojni v Centru za tujce so pravzaprav radodarni samo, ko gre za predpisovanje antidepresivov. Okrnjena in degradirana je tudi pravica do obiskov. Ti so sicer uradno mogoči vsak dan od 14.30 do 17.00. Toda trajajo lahko samo 30 minut, med katerimi lahko v Center za tujce zaradi miniaturnega prostora za srečevanje z obiskovalci naenkrat vstopita samo dva zunanja človeka.
Usoda vsakega v Centru za tujce zaprtega posameznika je odvisna od dobre volje in dobrega ali pač slabega dneva posameznega zanj pristojnega policijskega inšpektorja II. stopnje. Na primeru zaprtih šestih gambijskih nogometašev, po opravljenih pripravah na Rogli, je v Sloveniji za azil zaprosila celotna gambijska mladinska nogometna reprezentanca, šest pa jih je v Velikem otoku obtičalo, to pomeni, da je bil Ansumanu Keiti in Ceesayu Fodayu izrečen milejši ukrep in omogočena pravica do bivanja na prostosti, Kajallyju Kanagieju, Sulaymanu Drammehu, Omarju Kolleyu in Yusuphu Jabangu pa zgolj dovolilnica za tridnevni izhod, da so se lahko udeležili nedeljskega turnirja Nogomet za svobodo gibanja.
Zakaj takšna dvojna merila in dvojna obravnava posameznih ljudi, tudi na konkretnem primeru nogometašev, ki so bili vsi člani gambijske mladinske nogometne reprezentance, ki so vsi črni in ki vsi znajo igrati nogomet, pristojni ne povedo. Kot že rečeno, zakonska podlaga je pač takšna, da je vse to stvar posamezne presoje posameznega policijskega inšpektorja II. stopnje. Namesto tega pristojni zgolj papagajsko ponavljajo, da je bil postopek za pridobitev azila za mlade nogometaše iz Gambije pravnomočno negativno zaključen, postopek same odstranitve nebodijihtreba tujcev iz države pa da še traja, ker da preverjajo razmere v Gambiji. Da so te res vse prej kot pa demokratične, za razliko od odgovornih v Centru za tujce, ve celo predsednik države, Janez Drnovšek. Ta je dokaj natančen opis političnih razmer, zaradi katerih se gambijskim nogometašem ob vrnitvi v domovino ne bo prav nič dobro pisalo, podal v javnem pismu predsedniku vlade, v katerem ga je pozval k rešitvam, ki bodo zavarovale njihova življenja in jim omogočile kreativno razvijanje njihovih znanj in veščin.
Na potezi je torej slovenska država in njen aparat. Ta je dosedaj sicer velikodušno podeljeval slovensko državljanstvo v svojih državah niti malo ogroženim ostarelim tujim športnikom, kot sta denimo Stan Reddick in Marlyn Ottey. Ob prej navedenih grozljivih razmerah v Centru za tujce in konkretnem primeru gambijskih nogometašev pa je jasno, da tu pač ni najti niti za trohico krščanskega ali pač kakega drugega humanističnega usmiljenja, pač pa da gre za sistematično degradacijo človeka in človečnosti na sploh. In o tej bomo lahko prenehali govoriti šele, ko bo v to državo in njeno javno zavest vstopila miselnost, da bi lahko v Centru za tujce pri Velikem otoku pri Postojni zaprti bili v ponos in korist slovenski državi in družbi nasploh ter da so Centri za tujce v obliki, kot jih imamo in poznamo, predvsem en velik zločin in sramota.
Odpoved: Tudi tokratni N-euro moment sem z degradacijo človeka in človečnosti nasploh, kot jo v Centru za tujce izvaja domač represivni aparat, v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>