Sreda, 12. 7. 2006
Borja
* Mike Patton je nedvomno ikona alternativnega dela svetovne popularnoglasbene ponudbe. Zaslovel je kot frontman zdaj že kultne zasedbe Faith No More, pred nekaj leti pa se je s skupino razšel. Od takrat je sodeloval pri gori projektov, med njimi so najbolj znani Mr. Bungle, Fantômas in Tomahawk. Patton je skupaj z Gregom Werckmanom, ki je v preteklosti vodil kultno založbo Alternative Tentacles, pred leti ustanovil založbo Ipecac, ki izdaja razne Pattonove projekte in alter izvajalce kot so na primer našim koncertnim dvoranam znani Dälek, Kid 606 ... Pri tej založbi je konec maja izšel tudi Pattonov težko pričakovani album Peeping Tom, navdih za ime prihaja iz naslova horror filma šestdesetih let.
Plošča Peeping Tom je po nekaj letih prvi Pattonov samostojni projekt, čeprav lahko samostojen rečemo le pogojno, saj je ogromno pomoči dobil s strani izjemnih sodelavcev. Res pa je, da je Mike pisal aranžmaje, brusil ideje in razmišljal o gostujočih glasbenikih že zadnjih šest let, torej precej dolgo obdobje, kar je drugače zanj precej neznačilno. Projekt se je malo zavlekel tudi zaradi Pattonovih turnej, ki jih je imel s Fantomas, Tomahawk in drugimi, zaradi njegovega igranja v filmu, zaradi njegovega pisanja scenarijev … Še ena posebnost je, da je album nastajal “na dolgo razdaljo”. Ko je Patton izbral in se povezal z glasbenikom, mu je po spletu poslal datoteke in gost je potem povsem samostojno opravil svoj delež. Po nekaj takih izmenjavah so bili posnetki končani. Hecno, nekaterih gostujočih izvajalcev Patton tudi po končani plošči še sploh ni videl v živo. Taka sta na primer Norah Jones in Kool Keith.
Patton se je v zadnjih letih močno povezal z ameriško “indie” hiphop sceno. Pred leti je namreč sodeloval pri projektu Lovage, ki ga je produciral lucidni Dan the Automator (ta prihaja iz zahodne obale ZDA in je v preteklosti sodeloval s Princom Paulom, “skupino” Gorillaz, Dj Shadowom itd.) in katerega rezultat je bila izjemna plošča Music to make Love to your old Lady by. Poleg tega je pred približno letom in pol izšla precej hecna, skoraj shizofrena plošča General Patton vs. X-Ecutioners, ki jo je posnel z verjetno najbolj znano skreč ekipo X-ecutioners … Njihov glavni predstavnik Rob Swift še dandanes sodeluje s Pattonom, in sicer na živih nastopih.
To “tradicijo” sodelovanja z artisti, ki prihajajo iz hiphoperskih scen, nadaljuje tudi s ploščo Peeping Tom, saj med gosti na plošči, ki jih je res veliko, najdemo kar nekaj izvajalcev, ki delujejo v okviru glasbenih praks, ki so tako ali drugače povezane s hiphopom. Poleg tega, da ima Patton goste prav na vsakem komadu, so mu razni posamezniki pomagali tudi pri produkciji. Tako recimo skrečerski kanadski virtuoz Kid Koala nima le “svojega” komada, ampak je prispeval praskanje tudi za tri druge komade. Podobno so mu pri programiranju na večih posnetkih pomagali anticonovca Jel in Odd Nosdam ter že omenjeni Dan the Automator. Drugi gostje na plošči so prav tako impresivna imena, če jih naštejemo kar po vrsti: človeška beat mašina Rahzel, “ninjatjunovska” ikona Amon Tobin, bizarni rapper Kool Keith, britanci Massive Attack (v resnici tisto, kar je od njih ostalo, torej Robert Del Naja), mlada brazilska pevka Bebel Gilberto, še en anticonovec in frontman zasedbe Subtle Dose One, pa pop zvezda Norah Jones, v zadnjem času precej dejavna zasedba Dub Trio in bobnar Dale Cover.
Zaradi števila gostujočih in njihovih pestrih glasbenih ozadij je album Peeping Tom raznozvrsten konglomerat. Vendar pa njegovo kontinuiteto in koherentno strukturiranost zagotavljajo značilni pattonovski aranžmaji, kombiniranje melodičnih (pogosto mirnih) in precej hrupnih delov. Album je promoviran tudi kot Pattonov prvi pop izdelek. Sam je rekel, da je to njegova verzija pop muzike. Sicer dvomim, da bodo ploščo vrteli na komercialnih radiih (za razliko od tudi “alter-pop” projekta Gnarls Barkley), je pa res, da so strukture vseh posnetkov precej klasične, torej vsebujejo večkrat ponovljene refrene, prehode in ne preveč zahtevne melodike. Produkcija je precej čista, veliko elementov je programiranih, sekvenciranih, distorzije pa je “ravno prav”. Posebno k zvočni bogatosti oziroma polnosti plošče pripomorejo programirani ritmi, efekti, minimalni vzorci in detaljni skreči, ki so jih prispevali predvsem že omenjeni gostujoči producenti.
Nekateri deli melodično in dramaturško (recimo uvodni “Five Seconds”, “Your Neighborhood Spaceman” in zadnji posnetek “We’re not Alone” ) spominjajo na zlata leta skupine Faith No More, analogijo lahko iščemo tudi v tem, da je Peeping Tom po dolgem času povsem poslušljiva, koherentna in konvencionalno strukturirana Pattonova plošča. Hardcore fani Pattonove najbolj znane skupine se s to podobnostjo verjetno ne bodo strinjali predvsem zaradi dejstva (ki je pogosto trn v peti genialnim izvajalcem) da je Patton pravzaprav že vse pokazal z delom v tej skupini. Zato so bili njegovi kasnejši dosežki pogosto deležni raznovrstnih (vendar tako pozitivnih kot negativnih) kritik. Vseeno pa je treba poudariti, da se je odlično izkazal tudi pri drugih projektih, kot na primer pri Fantomas, Mr. Bungle in Lovage. Kritike so mešane tudi pri izidu albuma Peeping Tom.
Med vrhunci ploščka izpostavimo posnetek »Mojo«, kjer poleg izjemne produkcije Dana the Automatorja, specifičnega glavnega sempla in Rahzelovega beatboxanja Pattonu uspe tudi eno bolj duhovitih in metaforično bistrih besedil. Precej polno produkcijo in razvejano melodiko ima komad »Your Neighborhood Spaceman«, kjer sta za zvočne detajle poskrbela Jel in Odd Nosdam in kjer je en delček beata isti kot produkcija na kompilaciji Subterrainean Hitz, ki jo je izdala Laswellova založba Wordsound. Anticonovca sta Pattonu pomagala tudi pri posnetku »How U Feelin?«. Tu se na vokalu pridruži njun kolega Dose One, na gramofonu pa Kid Koala, rezultat pričakovano ne razočara. Na plošči Peeping Tom najbolj bode v oči Pattonovo sodelovanje z Norah Jones. Vendar pa posnetek »Sucker« funkcionira, za posladek pa lahko verjetno prvič na nosilcu zvoka slišimo gospodično Jones preklinjati.
Poslušalci, predvsem Pattonovi fani, so do plošče Peeping Tom pristopili s toliko bolj kritičnim ušesom predvsem zato, ker gre za njegov samostojen (čeprav zaradi števila gostovanj to lahko trdimo le pogojno, z določeno rezervo) album, ki je nastajal dolgo, okrog šest let. Pričakovanja so zato seveda bila velika. Vendar pa je vprašanje, ali album doseže raven bolj uspešnih Pattonovih projektov zadnjih let, na kar bi avtor tolpe sicer odgovoril pritrdilno, precej nerelevantno ali pa vsaj drugotnega pomena. Najvažneje je, da, čeprav je bil izbor gostov na nek način ziheraški, Mike Patton nadaljuje z zvrstnim eksperimentiranjem, da so njegovi podvigi raznovrstni. Spremembe, pestrost in humor pa so, če se izrazimo nekoliko pretenciozno, gonilo razvoja popularnih godb. Kar definitivno ne velja za zadnja leta pogoste ponovne združitve »kultnih« in »legendarnih« bendov, ki so prepogosto motivirane (tudi) iz ekonomskih razlogov.
Še enkrat bi izpostavil, da plošče Peeping Tom sam ne bi označil kot Pattonov samostojni projekt, saj »input« sodelavcev slišimo prav na vsakem koščku albuma. S tem mislimo razgibane programirane in semplane bobne, elektronske efekte, Koaline skrečerske detajle in seveda glasove vseh vokalistov. Jasno je, da gre za izvajalce, ki res obvladajo svoje delo.
Je pa nedvomno treba Pattonu čestitati za izbor teh gostov.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>