Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Neznosna lahkotnost udobnega vladanja v evro-Sloveniji (3395 bralcev)
Sreda, 12. 7. 2006
tomazza



Nič nenavadnega ni več, da se v državi Sloveniji ključne strateške odločitve sprejemajo nekako v senci bolj medijsko, javno, protokolarno in še kako drugače odmevnih dogodkov. V teh dneh sta to predvsem visoki obisk premierja Janeza Janše v Združenih državah Amerike, kjer so ga po ramenih trepljali trije najvišji predstavniki aktualne vojne administracije Bele hiše, in včerajšnja, sicer vnaprej znana dokončna odločitev finančnih ministrov Evropske unije, da bo Slovenija s 1. januarjem 2007 postala del evro-valutnega območja. Nekako na obrobju javne pozornosti pa v teh dneh strateško-strukturni boj med domačo opozicijo in koalicijo poteka na področju prihodnjega nadzora proračunskih in drugih javnih financ. Vse pa seveda zgolj z namenom vladajoči poslanski večini in vladi zagotoviti še nekoliko lahkotnejšo in udobnejšo vladavino, pa čeprav v evro-Sloveniji.

Sedanji parlamentarni večini tudi po petkovem manevru na kolegiju predsednika Državnega zbora Franceta Cukjatija, s katerim naj bi se število članov državnozborske komisije za nadzor proračuna in drugih javnih financ povečalo iz šest na sedem članov, dodatni član komisije pa naj bi pripadel koalicijski Slovenski ljudski stranki, sicer res težko očitamo kršenje zakonov. Toda dvom v njene poštene namere vzbuja že nekajkrat v praksi prikazana procedura, ki potrjuje to neznosno lahkotnost udobnega vladanja v domovini.

Ta proceduralna praksa je taka, da vlada pri pripravi predlogov zakonov za sprejem v državnem zboru sicer spoštuje zakonsko podlago in pred njihovo napotitvijo v državnozborsko proceduro tudi dejansko opravi z zakonodajo predpisana pogajanja in usklajevanja z denimo socialnimi, študentskimi ali pač kakšnimi drugimi partnerji. Potem ponavadi sledi še tiskovna konferenca, na kateri se za potrebe domačega državnotvornega diskurza in mobilizacije domače volilne črede kot silen uspeh predstavijo dejanski rezultati teh pogajanj, koliko je popustila vlada oziroma koliko so jo od njenih prvotnih namenov uspeli odvrniti posamezni z domačo zakonodajo predvideni partnerji. Toda potem ta domnevno usklajeni predlog roma v državnozborsko proceduro, v kateri pa koalicijski poslanci s strani vlade narekovanimi amandmaji in dopolnili poskrbijo, da je na koncu zakonski predmet končnega glasovanja povsem identičen prvotnemu vladnemu predlogu.

Takšno proceduralno prakso tako res težko označimo za nezakonito, saj je na deklarativni ravni povsem v skladu z aktualno zakonodajo. Drugo vprašanje pa je sama moralnost in poštenost tovrstnega ravnanja. Temeljna hiba prav vsake vladajoče koalicije namreč je, da ji že kmalu po nastopu mandata postanejo odveč tako socialni kot katerikoli drugi sicer zakonsko predvideni partnerji, kot nenazadnje tudi sama opozicija. V petkovem manevru kolegija predsednika Državnega zbora, s katerim naj bi koalicija dobila večino tudi v komisiji za nadzor proračuna in drugih javnih financ, tako na deklarativni ravni res ni prav nič nezakonitega, saj sam poslovnik Državnega zbora povsem nedvoumno določa, da naj vsakokratni opoziciji pripada zgolj mesto predsednika komisije, katere članstvo pa naj le odraža razmerje med poslanci vladajoče koalicije in opozicije.

Glede na to, da naj bi bilo po novem poslansko razmerje med opozicijo in pozicijo v komisiji za nadzor proračuna in drugih javnih financ štiri proti tri v prid koalicije in ne več dosedanjih tri proti tri, bodo nekatera najbolj provladna trobila domačega državnotvornega diskurza ta manever gotovo razglasila za nič več in nič manj kot golo spoštovanje in izvajanje zakonodaje. Zgolj z zakonsko podlago omogočen manever pa je tudi na zahtevo opozicijskih poslancev po hitrem postopku sklicana izredna seja Državnega zbora. Ker ima opozicija dovolj poslanskih mest in jo je torej zahtevala več kot tretjina poslancev, jo je bil predsednik Državnega zbora France Cukjati v luči upoštevanja veljavne zakonodaje preprosto primoran sklicati. Toda to je tudi vse, kar si lahko obetamo od današnje bliskovito sklicane izredne seje, na kateri bodo koalicijski poslanci enkrat v toku dneva 10 minut po prekinitvi pravkar potekajoče redne 19. seje odločali o petkovem sklepu kolegija predsednika Državnega zbora in ga kakopak tudi potrdili.

Ne glede na to, da pa tega ne določa pravna podlaga in da je sedanja opozicija, ko je bila na oblasti leta 2002, zavrnila predlog sedanje pozicije in takratne opozicije, da se poslovnik Državnega zbora spremeni tako, da bi zakonsko veljalo, da ima v komisiji za nadzor proračuna in drugih javnih financ večino opozicija, je bila dosedanja praksa takšna, da je bilo število članov pozicije in opozicije do sedaj v tej komisiji izenačeno. To pa je predstavljalo vsaj higienski minimum demokratičnega nadzora nad porabo okoli 3000-ih milijard javnih financ letno.

Pravo naravo vsakokratne oblasti na Slovenskem, še nekoliko bolj pa prav aktualne, ki zakonov večinoma ne krši, pač pa jih povsem prozorno, a učinkovito preigrava, pa kaže prej omenjeni argument, ki so ga javnosti servirali v kabinetu predsednika DZ. Če bi si namreč res prizadevali za bolj učinkovito in transparentno porabo ter nadzor javnih financ, bi imeli sedaj, ko so naposled na oblasti, legitimno priložnost, da realizirajo vse te briljantne zamisli iz svojih opozicijskih in od oblastniškega korita odrinjenih časov. Toda ne, zadnje preigravanje poslovniških določil, s katerim si bo vladajoča koalicija nekoliko v ozadju javne pozornosti zagotovila še večino v državnozborski komisiji za nadzor proračuna in drugih javnih financ, pač priča o tem, da ji gre zgolj za še nekoliko večjo udobnost vladanja. Oziroma da bodo v prihodnje nadzor nad porabo več kot 3000-ih milijard poslavljajočih se slovenskih tolarjev domačih javnih sredstev z večino glasov v tej komisiji opravljali tisti, ki o njihovi porabi tudi odločajo. In ne glede na to, da je to sicer res povsem zakonito, bi res težko lahko rekli, da je to tudi pošteno ali pač da bo nadzor javne porabe tudi dejansko kaj bolj učinkovit. Kvečjemu nasprotno.

ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z neznosno lahkotnostjo udobnega vladanja na Slovenskem na primeru sestave komisije za nadzor proračuna in drugih javnih financ v zobeh prispeval Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>