Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 14. 7. ´06 ob 19.00 (ponovitev 21. 7. ´06 ob 10.00) ALIAS & TARSIER Brookland/Oakly (Anticon, 2006) (3484 bralcev)
Petek, 14. 7. 2006
jizah



* Vse bolj producent in vse manj raper, je v poslednjih letih postal gospod Brandon Whitney, sicer bolj znan pod vzdevkom Alias. Plod njegovega opuščanja rimanja, ko je besede vse bolj spreminjal v zvoke sintetizatorja, sample pa vse bolj menjaval s kopico organskih inštrumentov, med kateri nedvomno prevladujeta kitara in klavir, pa je bil tudi leta 2003 izdan inštrumentalni album »Muted«. S ploščo »Muted« se je kmalu srečala tudi Rona Rapadas, ki sicer sliši na umetniško ime Tarsier. Njeno navdušenje nad izdelkom se ni in ni poleglo. Počasi je sestavljala besedila na Aliasove inštrumentalne mojstrovine in jih kasneje, opremljene z vokali, preko e-maila poslala Aliasu. Tarsier je hotela, da bi skupaj naredila remixe nekaterih kompozicij iz plošče »Muted« in da bi Alias prisluhnil njenemu delu v dvojcu Healamonster & Tarsier. Šlo je za pesem »Vista« iz plošče »Heart of a Blue Whale«. Od tu naprej je zgodba odšla svojo pot, Alias je prisluhnil, odposlal e-mail in tako je nastal dopisni projekt »Brookland/Oaklyn«, ki sta ga v 21. mesecih skupaj izdelala oba glavna protagonista. Alias je preko e-maila pošiljal podlage, Tarsier pa je na popolnoma drugem delu Amerike, na podlage dodajala svoj vokal in svoja besedila.

Preden se spustim v podrobnejšo analizo tega dopisnega sodelovanja, kakršnega sta svojčas uprizarjala tudi Dj Premier in Guru, bolj znana pod imenom GangStarr, velja omeniti tudi nekaj faktov o izvoru naslova plošče. V Oaklandu je že nekaj let stacioniran Alias, ki sicer prihaja iz Maina na jugu Amerike medtem, ko je Tarsier zrasla v mestu Culver Cityju, ki se nahaja nedaleč od Hollywooda. Zadnjih nekaj let zaradi dela v svojem elektronskem dvojcu Healamonster & Tarsier živi v zloglasnem Brooklynu. Brooklynu sta tako pustila zgolj prvi del imena in mu pripela končni del imena Oakland. Tako je Brooklyn postal Brookland, po isti logiki pa je nastala tudi skovanka Oaklyn. Pri vsem skupaj je zanimivo, da se je Brooklyn pred nekaj stoletji dejansko tudi imenoval Brookland.
Projekt Aliasa in Tarsier je bojda nastal celo tako konkretno dopisniško, da se oba glavna akterja med seboj, v času nastanka plošče, sploh nista srečala. Zvočno je tako Alias nekako polovično nadaljeval s tipičnim »anticonovskim« pristopom, kjer se bohotijo pregovorni signifikantni, močni in na trenutke surovi zvoki bobnov. Vse to Alias pomeša s tono organskih in neorganskih dodatkov, ki tokrat bazirajo na sintetizatorju, pianu in akustični kitari, nikakor pa ne primanjkuje niti brenkal in godal, saj v glasbo vklaplja tudi sanjavo violončelo, distorzirane kitare in še marsikaj drugega. Ob združevanju vseh teh čistih in na trenutke zapletenih lo-fi zvokov pa svoje mesto dobivajo tudi natančno vstavljeni sampli, ki dopolnijo mineštro najrazličnejše produkcije. Zasanjani in melanholični vokali Tarsier se odlično podajajo čemernemu zvoku piana ali akustičnih kitar, s pronicljivimi, v svoj svet odmaknjenimi efekti in »delayi« pa nas spominjajo na zlato dobo triphopa, z malce bolj poudarjenimi bobni ter kar nekaj zanimivimi anorganskimi prehodi in prelomi. Vokali Tarsier zvenijo otožno, zaskrbljeno, na trenutke celo zlomljeno, kljub temu pa so besedila zelo različnih razpoloženj, od skrajno pozitivinih in zadovoljnih, do popolnoma zaskrbljenih oz. srce parajočih. Glas bi lahko čustveno uvrstili blizu znamenite Bjork, v slovenskem prostoru pa s svojo začasno odmaknjenostjo in mističnostjo spominja na gostovanje Anje Rupel pri Laibach v »Across the Universe«. Vsekakor bi med njene glasovne sorodnike, predvsem zaradi podobne glasbene zvrsti, uvrstili tudi »Portishedovko« Beth Gibbons, ki poslušalca podobno odpelje v svoj svet in ga občasno skoraj popolnoma hipnotizira. V filmskosti in ambientalnosti vokala si lahko predstavljamo, da je to pravzaprav filmska glasba iz kakega Lynchevega filma, v katerem ne manjka preobratov, vseeno pa se drži neke stične točke. Zamišljenost, ki nam na drugi strani ponuja polno upanja se proti koncu plošče vse očitneje vklaplja v pridih neodvisnega popa, polnega pop senzibilnosti in prenašanja bridkih in veselih osebnih izkušenj v besedilih. Ambientalnost in cinematičnost Alias nadgrajuje tudi z zvoki oz. sampli dežja in nekakšnim na pol obstoječim, od sveta odmaknjenim artizmom, od katerega se odmakne le nekajkrat. Takrat vključi različne vzorce »scratchov«, poveča sicer standardno hitrost glasbe in aranžmajev, ustavlja osnovni »beat« ter enkrat celo sam poprime za mikrofon. Ob neupoštevanju Aliasevega vase zaprtega raperskega vložka edino vokalno gostovanje pripada ljubljanskemu hiperaktivnemu znancu Dose One-u, ki nedvomno popestri ploščo, s svojim glasom, pristopom in tekstom. Produkcijsko odbijajoč, nadčuten, pravljični, nežen ženski glas nas vodi do mnogih razpoloženjskih in besedilnih preobrazb. Besedila so poetična, zelo medosebna, melanholična, a hkrati zelo zavedna in optimistična. V njih ne manjka metaforike ter težko opredeljujoče temačne varljivosti, ki nas v skrajni fazi vodi k razmisleku o tem, da Tarsier čez dobršen del plošče nekaj obžaluje ali pa se počuti osamljeno in odmaknjeno. Vokalna čustvena skrivnostnost sovpada s triphopersko enačbo uspeha in produkcijo devetdesetih, Alias pa ji dodaja nekaj sodobnih vzorcev, predvsem vokalne in produkcijske narave.

Vse raperske glave, sploh tiste, ki so pod etiketo in zapopadenostjo nad alternativnim ter konceptualnim »anticonovskim« hiphopom, pričakovali bolj raperski projekt, bo dotični izdelek najbrž razočaral, saj je Aliasov odmik od hiphopa proti vse bolj organskemu trip-hopu in na momente celo neodvisnemu kvalitetnemu popu, nekaj kar precej štrli izven »anticonovske« ikonografije. Atipičnost tega, sicer precej kreativnega projekta, bo pri vase zaprti raperski bazi najbrž pustila kak madež ob Aliasovem ustvarjanju, a nič zato. Rahlo neusklajena prelivanja harmoničnosti in ritmičnosti ter občasna monotnost, predvsem plod dopisnega snemanja plošče, bi najbrž komu lahko predstavljala večji problem. Po drugi strani pa je monotonost nekajkrat skorajda genialno prekinjena. Recimo takrat, ko Dose One odrapa svoj del kot, da gre za urgentno posredovanje in prinese na album veliko energičnosti, ki poživijo intenzivne vokale.

pripravil Jizah


Komentarji
komentiraj >>