Nedelja, 16. 7. 2006
tadej
* Spomnim se nekega soparnega, od dneva utrujenega večera, ko sem doma iskal zavetje pod streho meni ljube glasbe. Skladno z dnevom, nisem našel ničesar ustreznega, zato sem za pokušino naložil skupino The necks, katera se mi je že nekaj časa valjala po sobi. Odšel sem spat in upal na čim hitrejši spanec, saj je bil za mano že tako ušiv dan, katerega si nisem želel še dodatno pokvariti z razočaranjem nad novo odkrito glasbo. Šlo je namreč za obdobje, ko človek zaradi gazenja po greznici povprečne glasbe razvije nekakšno sovražtvo do tovrstne umetnosti. Torej pred "Necksi" je bila težka naloga. Tečnega in že apriori zavračujočega mene so morali prepričati, da njihova muzika ne smrdi, ali pa da je še celo dobra. Ta podvig so zastavili zelo drzno, saj so neprestano nabijali eno in isto. Muzika se s časom ni spreminjala, jaz pa sem se kjub temu počutil popolnoma prevzetega. Prižgal sem namizno luč in bolščal v strop, saj je bil občutek ob fuziji klavirja, bobna in basa tako neverjeten, da bi ga bilo greh prespati. Pozorno sem jim prisluhnil in takoj so ospadli vsi simptomi pretencioznosti. Hitro so se izkazali kot mojstri obvladovanja minimalističnih sprememb, kjer en in isti ton nastopa v sto in eni preobleki, zaznamovala jih je računalniška natančnost brez računalnoške statike in suhoparnosti ter neverjetna konverzacija med samimi zvočili. Njihova glasba se mi je kazala v neprestanem prehajanju med tremi močnimi individuumi in eno skupno zavestjo, v katero se ti glasbeniki raztapljajo. Zadeva je delovala do potankosti premišljena, čeprav je bilo impro jam-anje očitno. To je bil seveda več kot dober razlog, da sem se popolnoma prepustil repetativni hipnotiki avstralskih čarovnikov in nadaljeval z intimo ob pridušeni svetlobi. Detailov ne bi razlagal, albumu pa je bilo naslov Sex.
Sex je njihov prvi album iz leta 89, gre pa za izdelek, kakršni ponavadi nastane na vrhuncu določenega benda, nikakor pa ne kot prvenec. Prvič zaradi uigranosti, drugič pa zaradi popolnoma dodelane ideje, katero se navadno gradi leta in leta. To je seveda možno le pri kolektivih, katerih člani imajo zajetno muzičko kilometrino. In pri "Necksih" gre za priznane jazz-erje. Svoje glasbeno pripovedništvo so vežbali že v raznih impro kombotih, kateri se raztezajo vse do hard-cora. V svojem 17 letnem ustvarjanju pod imenom The Necks, pa so letos prišli do albuma Chemist, katerega boste slišali v nocojšnji Tolpi Bumov.
Skupino The Necks, katero sestavljajo basist Lloyd Swanton, pianist Chris Abrahams in v krogih elektronske improvizacije poznani bobnar Tony Buck, je praktično nemogoče popredalčkati, saj jim ni podobnega benda. Lahko bi rekli da so kar sami sebi zvrst. Jazz-erski pristop k, z izjemo redkih stvaritev, ne jazz-erski glasbi sicer ni nič novega, predstavlja pa tisto komponento, ki nahrani miselno potrebo človeka, katera stremi h kompleksnejši glasbi. Tudi sam koncept, okoli katerega napletajo svojo improvizirano inštrumentalno glasbo, ni nič revolucionarnega. Kar je pri njih unikatno je izvedba, to pa je tisto kar največ šteje. In to je tudi tisto, kar povezuje vse njihove precej različne albume.
O obdobjih, razvoju in podobnih stvareh, katere bi nas pripeljale od prvega albuma Sex do novega ploščka Chemist, je pri "Necksih" izredno težko govoriti. V svoji zgodovini so že večkrat nakazali določene spremembe, katere so dajale vtis temeljev, na katerih bi lahko gradili, ampak so se vedno izkazale le za trenutne. S tem se izmikajo predvidljivosti, hkrati pa verjetno dolgočasijo tiste poslušalce, kateri jih poslušajo le površinsko - če je to sploh mogoče.
Nova plata Chemist je sestavljena iz treh delov. Začetek je nenavadno eksploziven - naraščajočemu zvoku bobnov se takoj pridruži kontrabas in skupaj začneta hitro in "groovy" vožnjo po nočnih mestnih ulicah. Vožnja je napeta, včasih gre po dveh kolesih, za varnost v okvirih surealnega pa poskrbijo eterični zvoki klavirja, ki družbo popeljejo izven vseh meja zakonitega. Pravzaprav zabredejo tako daleč, da stvar postane že rahlo strašljiva. Tu inštrumente zamenja elektronika, ki ustvarja rahel "noir" občutek, kateri se stopnjuje skozi osrednji del albuma. Nastalo nesigurno atmosfero začnejo počasi prebadati zvoki klavirja, kasneje pa z njo pomedejo še, do sedaj pri "Necksih" nikoli slišana, pobrenkavanja v stilu post - indie rocka. Gre za zelo zanimivo zmes tovrstnega rocka in "The Necks" glasbe, katera bi bila primerna celo za kakšen "late night" RŠ hit. Vendar začne zadeva hitro uhajati iz objema post rocka. Zvoki kitare dobijo v "Necksovski" maniri hlapljive lastnosti in se v vetru klavirja porazgubijo in zapustijo zvočno kuliso. Gre za enega hitrejših prehodov slišanih pri dotičnemu bendu. Njihovo značilno počasno hlapljenje je tu nadomeščeno z izredno hitro sublimacijo, sama izvedba prehoda pa poteka kljub njegovi težavnosti gladko in tekoče. Kljub temu da so "Necksi" že pošteno v letih, se jim simptomi njihove EMŠO številke ne poznajo. Poleg tehnične dovršenisti je plata energična in kar je še bolj pomembno, niti malo ne zahaja v betežne in sesirjene vode, kamor tonejo mnogi legendarni bendi v svojih "zrelejših" obdobjih. Edina pomanjkljivost albuma je preveč okleščena in minimalistična elektronika v osrednjem delu albuma. S tem res da pustijo več prostora organskim inštrumentom in tako ostajajo zvesti svojim koreninam, vendar se mi vseeno zdi da bi z bolj delikatnimi elektronskimi prijemi naredili ta del bolj dinamičen. Govora je o drugem komadu Buoyant, katerega poslušate v podlagi.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>