To vprašanje nima pomena v času, ko se je umetnost stopila s kulturo. Torej, je to kultura? Gotovo! A vprašanje še vedno ni pravo. Bolje bi bilo, da bi se vprašali če je razstava dobra ali slaba? Priznajmo ji, da je zanimiva. Sproži lahko celo nekatera teoretična vprašanja. Je pravo razvedrilo poletnega popoldneva, nekako tako kot če si na POP TV ob torkih ogledamo "resnično zgodbo". Tam za levkemijo umirajo otroci, tu pa umirajo ljubezni. Pravzaprav so v Muzeju prekinjenih ljubezni ljubezni že mrtve. Konec. Nema više! Solzavo, patetično in luštno. Morda zanimivo. A vendarle,...nič več kot to.
Kljub naslovu Med oblaki ni v temi predstave iranskega režiserja Koohestanija prav nič sanjavega. Gre za povsem aktualno resničnost dveh ilegalnih imigrantov, noseče samske ženske in moškega, ki bežita na Zahod s pričakovanji znosnejšega življenja. Za slovensko občinstvo je nedvomno zanimivo njuno srečanje na hrvaško-slovenski meji, ki se nadaljuje v skupno potovanje do Francije, kjer pristaneta v azilni instituciji. Njuna pot je namesto z rožicami posuta s skrivanjem in trpljenjem.
Ritem predstave je zavit v monotono pripoved, katere sceno oživljajo predvsem trije majhni bazeni polni vode, kjer kroži cikel življenja in smrti - voda ubija in oplaja. Dobesedno. Tako zgodba nekajkrat zapusti realistično strukturo in se pokaže v mistični luči brezmadežnega spočetja kot tudi zapletenih situacij, katerih rešitev nikoli ne izvemo. Te spominjajo na pobeg Roberta Benigni-ja iz zapora v Dawn by law, le da je tokrat komedija postala tragična. Igralska interpretacija krutega dogajanja preseneča s hladnokrvno ravnodušnostjo glavnih akterjev in dosega ravno nasproten učinek pri gledalcu. Ta ob napeti intimni zgodbi, ki jo še poudarja razmerje veliko teme-malo luči nima veliko možnosti. Lahko le pretreseno sočustvuje.
V povsem drugačnem razpoloženju pa se znajde občinstvo v predstavi Head in the Clouds. Ta ne poudarja zgodbe, čeprav tudi ne temelji na abstrakciji. Performance ima obliko t.i. gledališča objektov, ki ga izvaja španski umetnik Xavier Bobés {Havier Bobes}, sicer član skupine Playground. Od kod ime igrišče, ni dvoma. Gre za umetnost predmetov s katerimi se igra, jih oživlja in tako nadgrajuje njihovo funkcionalnost. Igralec svoje telo uporablja kot sredstvo za manipulacijo otroških igrač, s katerimi pričara svet porcelanaste punčke. Pri tem se poslužuje predvsem tehnike pantomime. Čeprav je ves čas prisoten, se mu uspe ob pomoči senc, digitalnega medija in pa predvsem lastnih gibalnih spretnosti tako zliti s sceno, da postaja njegova človeškost skorajda neizrazita. On je protagonist sveta igrač, prvi med enakimi. Predstava, ki je del tovarne Rog prelevila v pravo gledališče in s tem okrepila dimenzijo mednarodnega umetniškega stičišča, se je gledalcev, navajenih temnih globin, nedvomno dotaknila na prav poseben način. Xavier pravi, da je porcelanasta punčka v njem spremenila marsikaj, občinstvo pa je odšlo domov s slutnjo lepega in nedolžnega.
Tega pač ne bi mogli trditi za predstavo Miguel meets Karima, ki je v bistvu osebna izpoved Portugalca Miguel-a Pereira . Ta korakajoč po praznem odru gledalcem razlaga svoj večletne izkušnje z umetniških rezidenc v različnih krajih sveta: Španija, Egipt, Rio. V vseh je sodeloval z Egipčanko Karimo. Črn kostum, ki nastopajočemu povsem zakriva obraz in telo, daje vtis silhuete, ki pa je še kako živa. Zahvaljujoč lasulji, predvsem pa lastni androginosti, se igralec prelevi v žensko in tako njegova podoba odlično ponazarja teme, ki so zaznamovale njuno sodelovanje; spol, zamenjava identitet, golota. Te so v kontekstu dveh različnih kultur na odru dojemljive povsem drugače.
V svojo pripoved Miguel humorno vplete še ozadje globalne plesne industrije, iz katere se nenehno norčuje. Kljub izvirni izvedbi in umetnikovi karizmatičnosti, skriti za obleko, pa predstava ne zdrži do konca. Konec koncev gre za zgodbo, na trenutke primerno pocukranemu romanu in enemu samemu akterju ne uspe zapolniti praznega odra. Nekaj šaljivih gibov in besed ne more oprostiti dejstva, da tako opevana Karima pač ne bo prišla na oder in da se pravzaprav nič ne zgodi. Ko to gledalec ugotovi, se bolj kot ne le še dolgočasi.
Flatland, prvi del trilogije avtorice Patricie Portela, je svojevrsten knjižno-videjevski izdelek proiiciran na gromozansko knjigo, ki zaseda osrednje mesto odra. Knjiga v glavni vlogi, znotraj nje pa glavni protagonist Flatman, ki pripoveduje zgodbo svoje dežele. Seveda, Flatlanda. Ta je tako popolna oz. nepopolna kot je naša, z eno samcato razliko. Tretjo koordinato.
Bistroumna ugotovitev Flatmana, da tridimenzionalni prostor omogoča volumen in gibanje, vzpodbudi v njem odločitev, da jo ne mahne na sever in niti ne na jug, temveč kar gor - k nam. Revolucionarno! Za Flatland že. Zgodovina se začne spreminjati skozi zakone domišljije. Flatman pa skozi našo domišljijo postaja krvav in mesen. In skrivnost je razkrita. Biti, pomeni biti viden. Kako obrabljena je tale krilatica, pa vendar še vedno dovolj ostra, da aplicira na vseobsegajoči družbeni fetišizem izpostavljanja in javnega potrjevanja.
Da, avtorici Porteli lahko čestitamo za zvrhano mero prefinjenega cinizma ter drobnega humorja, ki ga mojstrsko vpleta v zgodbo. Ta pa navkljub zgolj pripovedovalčevemu glasu ter recikliranim video projekcijam pobranim iz knjig, filmov ter animacij dobro drži dramaturški lok in gledalčevo pozornost. Slednjo z razlogom. Saj veste; I am alive as long as you are watching me...
Prvi teden so Mlade leve spremljale Alja, Lea in Petja.