Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 3. 9. ´06 ob 19.00 (ponovitev 10. 9. ´06 ob 10.00) BARDO POND: Ticket Crystals (ATP, 2006) (3353 bralcev)
Nedelja, 3. 9. 2006
goran



* Bardo Pond je bend take vrste, da vas, ko se z njim bolje seznanite, razveseli, da ste ga po takšnem ali drugačnem naključju sploh imeli priložnost spoznati. Peterka je bila namreč do nedavnega precej neprepoznavna zunaj filadelfijska podtalja, saj se je prvič predstavila publiki zunaj Združenih držav šele v lanskem letu, pa še to le na krajšem obisku po britanskem otoku. Tudi ta turneja sicer ni kaj bistveno spremenila njihovega statusa, vendar pa se fantje in dekle s tem ne obremenjujejo kaj dosti in še naprej ustvarjajo brezkompromisno glasbo, ki je preveč drugačna, da bi jo sprejeli rockovski insiderji, obenem pa toliko rockovska, da ne prepriča tistih, ki se v tem žanru ne najdejo. Kot pa se v takih primerih rado zgodi, tudi Bardo Pond uživajo močno podporo tistih, ki njihovi glasbi dajo priložnost. To pa zato, ker le-ta ne sodi v kategorijo tistih, v katero bi se zaljubili že na prvi posluh.

Močan vpliv na ustvarjanje Bardo Pond ima prav njihovo rodno mesto z bogato glasbeno tradicijo. Omenimo le dva glasbenika, ki sta to nekdanjo severnoameriško prestolnico in kulturni center postavila na glasbeni zemljevid. Prvi je nedvomno John Coltrane, drugi, ki je deloval v razgibani filadelfijski sceni, kjer je bilo moč slišati vse od dancehalla, irske tradicionalne in klasične glasbe, jazza, soula pa do punk rocka in prvih oblik hip hopa, pa je bil Sun Ra s svojimi Arkestra. Ti so v tem velemestu našli svoje poslednje zatočišče oziroma prostor za duhovno rehabilitacijo. Prav njihova avantgardna miselnost je botrovala tudi zametkom zasedbe Bardo Pond, ki segajo v leto 1989, ko brata Michael ter John Gibbons skupaj s Clintom Takedo ustvarita impro rock zasedbo. Ime Bardo Pond, katerega prvi del najdejo v tibetanski knjigi mrtvih in pomeni prehodno stanje, prvič uporabijo v letu 1991, ko se jim pridružita še flavtistka Isobel Sollenberger in bobnar Joe Culver, ki pa ga pozneje nadomesti Ed Farnsworth. Prvič postanejo bolj opazni šele v letu 2001, ko na osebno povabilo Thurstona Moora nastopijo na festivalu All Tomorrow's Parties, njihov hipnotični set pa tako navduši promotorja festivala Barrya Hogana, da zasedba prestopi z Matadorja k ATP records, ki že takoj izda odlično zbirko njihovih sessionov, katero je do tedaj bilo moč dobiti le na njihovih koncertih. Moore jih ni spregledal tudi pri letošnjem decembrskem All Tomorrow's Parties, kjer bodo Bardo Pond nastopili ob boku eminentnežev kot so The Stooges, Sonic Youth, Melvins, Dinosaur JR, Gang of Four in še mnogih drugih, ki pišejo zgodovino kitarske glasbe.

Vsi člani Bardo Pond izhajajo iz vrst vizualnih oziroma grafičnih umetnikov in pristop, značilen za ta dva izraza, vnašajo tudi v glasbo, ki si jo predstavljajo kot prazno platno, na katerega nanašajo sloje barve. Ta pristop v njihovo glasbo prinaša abstraktno širino, od katere ne odstopajo niti na svojem šestem studijskem albumu 'Ticket Crystals'. Slednji zaokrožuje trilogijo, ki so jo odprli z albumom 'Dilate' v letu 2001 in nadaljevali s ploščo 'On The Ellipse' v letu 2003. Ti trije albumi so njihov zvok še precej bolj oddaljili od tistega klasičnega pojmovanja postrockovske godbe, ki je proslavila zasedbi, kot sta Mogwai in Goodspeed You Black Emperor. Na eni strani poslušamo space rock, ki iz pogostih akustičnih uvodov krene v meditativna milozvočja, na drugem koncu pa v improviziranih jamih vnašajo tršo, tudi hipnotično stoner rockovsko tradicijo. Glasba, pa tudi naslovi večine njihovih albumov namigujejo na domnevni izvor inspiracije v drogah, vendar pa se člani ob tem le nasmihajo in pravijo, da je glasba že sama po sebi dovolj, da nam spremeni stanje zavesti, kar je tudi tisto, k čemer Bardo Pond pravzaprav stremijo. Tukaj še najbolj izstopa psihedelična epopeja, naslovljena 'Fc II', ki v svojih 18 minutah poslušalcu nudi več kot dovolj prostora za duhovni zamik. Odličen primer strukture skladb oziroma že prej omenjenega nanašanja slojev zasledimo v delu z naslovom 'Isle', kjer je celotna zvočna podoba zgrajena na akustični kitari in flavti, na kateri skozi 11 minut nanašajo trše plasti. Tudi zadnja skladba 'Montana Sacra II' priča o smernicah, ki jih zasedba vleče iz vizualnih umetnosti. Nastala je namreč na enem od sessionov, kjer so med improviziranjem v svojem studiju na platno projicirali enega od filmov režiserja Alejandra Jodorowskega, ki mimogrede po bizarnosti prekaša še enega filadelfijskega kultneža Davida Lyncha, in ugotovili, da se je ob vizualnih podobah spremenil tudi tok njihovega seta. Na koncu so nekaj dialogov iz tega filma uporabili tudi v končni obliki skladbe. Izpostaviti velja še odlično priredbo 'Cry Baby Cry' z 'Belega albuma' zasedbe Beatles, ki so jo posneli v sklopu BBC-jevih komemoracij ob 25. obletnici smrti Johna Lennona.
Kljub eklektičnosti je 'Ticket Crystals' koherenten album in je primerna vstopna točka za vse, ki zasedbe Bardo Pond še ne poznajo, plošča pa je tudi dober pokazatelj njihove vpletenosti ali pa kar njihovega vpliva na sodobno psihedelično rockovsko sceno.

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>