Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
spomin na obletnico smrti Jerryja Garcie (3120 bralcev)
Sreda, 9. 8. 2006
outlaw



1. CD disk two, 2 (oni) MOUNTAINS OF THE MOON the grateful dead 4.51
CD bill frisell, 8 (on) OUTLAWS bill frisell 4.19
Pozdrav v oddaji Izven zakona na dan 9. avgusta 2006, na obletnico druge bombe, bombe na Nagasaki, in na obletnico smrti Jerryja Garcie. Tokrat spet, kot vsako prvo in drugo sredo avgusta od 1995. leta dalje, s spominom na Jerryja Garcio in še koga. Z – saj vem, da sem dolgočasen, a kljub temu – največjo glasbeno skupino vseh časov, The Grateful Dead. In tokrat, kot bi mogoče kdo dodal, z največjim koncertnim albumom vseh časov. No, dovolj šale, čeprav seveda mislim smrtno resno. Tisti največji koncertni album vseh časov pa niti ni Live/Dead, ena ključnih koncertnih plošč rock zgodovine in širše, tudi ni tisti desetorni Box Set z naslovom Fillmore West 1969, objavljen septembra lani v omejeni nakladi par tisoč izvodov in je bil razprodan še v prednaročilu, torej, še preden je sploh uradno izšel. Omenjeni desetorni box set je namreč vseboval celotni posnetek z vseh štirih večerov v dvorani Filmore West v San Franciscu od 27. februarja do 2. marca 1969. Tistih večerov, s katerih so bili pretežno pobrani posnetki za koncertno ploščo Live/Dead. Pretežno pravim zato, ker dva od njih, namreč The Eleven in Turn On You Love Light, nista s tistih štirih večrov, temveč so na Live/Dead uvrstili posnetka z nastopa 26. januarja 1969 v dvorani Avalon Ballroom v San Franciscu. Torej je s tega zornega kota že plošča Live/Dead segala preko meja tistih štirih večerov v Filmore West. Največji koncertni album vseh časov torej niso ti posnetki, vsaj ne posamezni, temveč je to pravzaprav celotni koncertni opus The Grateful Dead. Seveda ne dobesedno celotni, saj vseh posnetkov z vseh nastopov verjetno nima nobena živa duša, četudi jih velik del razmeroma zlahka zberemo, tudi s pomočjo svetovnega spleta. V mislih imam namreč zgolj celotni uradni koncertni niz The Grateful Dead, ki vsebuje tudi epohalno zbirko Dick's Pick, ki je trenutno pri številki 36, hkrati pa se od lani vsak mesec dopolnjuje s koncertnimi izdajami, dosegljivimi preko spleta, torej s plačanim povzemanjem, nalaganjem ali downloadanjem. A vse to, spoštovane deadheadke in cenjeni deadheadi, že tako ali tako sami veste. Nocoj, ob obletnici smrti Jerryja Garcije, se bomo dotaknili le drobca s tistega desetornega box seta Filmore West 1969, še več, le štirih posnetkov z zgoščene, izbrane, trojne zbirke z naslovom Filmore West 1969 Compilation, ki ni izšla v omejeni nakladi in je še vedno dosegljiva. Njena draž pa je v tem, da vsebuje tiste izbrane najboljše posnetke, ki prej niso izšli na Live/Dead ali kje drugje, recimo na zbirki So Many Roads. Hkrati pa daje dober vtis, kako je zvenel en večer od tistih štirih konec februarja in v začetku marca. Večer, dolg tri ali štiri ure.
V uvodu smo slišali pesem Mountains of the Moon. Tudi zato, ker se je iz te pesmi nadaljevala antologijska izvedba klasike Dark Star. Resda ne iz te konkretne, ki je bila z večera 1. marca, temveč iz one iz 27. februarja, a nima veze. Lahko si oddahnete, zdajle ne bomo poslušali Dark Star, četudi bi to bila druga izvedba, namreč tista z dneva potem, z večera 28. februarja. Poslušali pa bomo skladbo The Eleven, ki se je razvila iz Dark Star. In, glejte ga zlomka, ne bomo poslušali tiste The Eleven iz 27. februarja, pa tudi ne tiste The Eleven iz januarja 1969, ki jo najdemo na Live/Dead, temveč The Eleven z 28. februarja 1969.
2. isti CD, 5 (oni) THE ELEVEN the grateful dead 15.12
Zdajle ni časa niti nimam volje za to, da bi razlagal vse plasti pomenov tistih štirih koncertnih večerov konec februarja in v začetku marca 1969. leta v dvorani Filmore West v San Franciscu. Vseh pomenov, ki so jih večeri imeli za The Grateful Dead in za rock ali glasbeno zgodovino nasploh. O tem si lahko preberete na več mestih. Mimogrede, svoj esej na to temo je napisal tudi Lenny Kaye, dolgoletni sodelavec Patti Smith in kitarist v njeni zasedbi. Pravzaprav je 1969. leta najprej napisal recenzijo albuma Live/Dead za ameriško glasbeno revijo Rolling Stone, leta 2001 pa še spremno besedo za ponatis omenjenega koncertnega albuma v okviru zbirke The Golden Road. Vemo, da so Patti Smith, Lenny Kaye in ostali na večer smrti Jerryja Garcie, 9. avgusta 1995. leta, v studiu Electric Lady v New Yorku, kjer so snemali album Gone Again, posvečen enim drugim umrlim, v poklon preminulemu Jerryju Garciji posneli tudi svojo navdahnjeno izvedbo pesmi Black Peter, ki smo jo svoj čas enega od minulih avgustov v tejle oddaji Izven zakona tudi že poslušali.
Zdaj naj torej omenim zgolj to, da je skupina The Grateful Dead 1969. leta zaključevala eno od obdobij svojega delovanja. Obdobje, ki bi mu lahko rekli pripravljalno, polno iskanj in eksperimentov in hkrati tudi že obdobje doseganja polne zrelosti. Iskanje so že povezali z osredotočenostjo. Tako so bili tisti štirje večeri v dvorani Filmore West, v dvorani, ki je že sama imela polno simbolnih pomenov kot več kot zgolj koncertno prizorišče, kot domovanje, kot kulturni prostor, zelo osredotočeni. Na njih so namreč The Grateful Dead v štirih večerih, v petnajstih, šestnajstih urah, odigrali le štirikrat po deset, dvanajst pesmi ali skladb. Torej štirje zaokroženi, zaključeni večeri, štirje celoviti glasbeni dogodki, štirikrat ponovljeni, kajpak z variacijami. Nikoli kasneje niso več počeli tega. Vemo, da so bili koncerti v sedemdesetih in naprej, do dandanes, do poletnih turnej zasedbe The Dead, eno samo glasbeno potovanje. V enem večeru so zastavili potovanje, v drugem večeru so nadaljevali tam, kjer so dan, dva prej končali. No, v omenjenih štirih večerih februarja in marca 1969 v dvorani Filmore West, pa so The Grateful Dead odigrali vsega skupaj osemnajst pesmi ali skladb, nekatere vsak večer, torej štirikrat. Tudi z namenom raziskovanja možnosti različnih pristopov, variacij posameznih glasbenih tem. Med pesmimi in skladbami so seveda odigrali tudi daljše improvizirane, neponovljive in neponovljene glasbene dele, sedaj na objavljenih posnetkih poimenovane Jam, Drums, Feedback in podobno. Mi bomo zdajle, v drugem delu nocojšnje oddaje Izven zakona poslušali enega od takih Jamov, 25 minutni glasbeni tour de force iz zadnjega dela zadnjega večera omenjenega niza, torej z 2. marca 1969. Jam.
3. CD disk tri, 4 (oni) JAM the grateful dead 25.31
Tistega večera 2 marca 1969. leta so The Grateful Dead v dvorani Filmore West odigrali le še dobre četrt ure koncerta s skladbo Caution (Do Not Stop On Tracks), Feedback in We Bid You Goodnight, potem pa je bilo vsega konec. Leto kasneje so izdali albuma Workingman's Dead in American Beauty, sledila so sedemdeseta, ti štirje večeri v dvorani Filmore West konec februarja in v začetku marca 1969. leta pa so, najprej v spominu, nato pa po zaslugi albuma Live/Dead in lani še z zbirko Filmore West 1969 Box Set ostali tudi zabeleženi na uradno dosegljivih nosilcih zvoka. Trojnemu izboru Filmore West 1969 Compilation je bila, kot sem omenjal že prejšnji teden, v prvi nakladi dodana še plošča s par prej neizdanimi koncertnimi posnetki iz časa pred in po omenjenih štirih večerih. Tista dodatna plošča se končuje s posnetkom izvedbe pesmi High Time s koncerta 7. februarja 1970. leta, sicer z naslednjega studijskega albuma Workingman's Dead iz 1970. leta. Z albuma, na katerem je, mimogrede rečeno, tudi pesem Black Peter, ki so jo tistega večera 9. avgusta 1995. leta igrali tudi Patti Smith, Lenny Kaye in ostali.
Naslednji teden v rednem programu Izven zakona nova in dosedanje plošče skupine The Bottle Rockets, Milko Poštrak pa vas za nocoj le še lepo pozdravljam z omenjeno pesmijo High Time in The Grateful Dead 7. februarja 1970. leta. Lep pozdrav!
4. CD bonus disk, 7 (oni) HIGH TIME the grateful dead 7.04


Komentarji
komentiraj >>