Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sobota, 9. 9. ´06 ob 19.00; KAADA - Music For Moviebikers (Ipecac, 2006) (2625 bralcev)
Sobota, 9. 9. 2006
Bozji_dar



Že sam naslov albuma nakazuje, da gre za namišljeni soundtrack filmu, ki ne obstaja zares - koncept, ki se je v glasbeni zgodovini že mnogokrat bolj ali manj uspešno pojavil. Tu prav gotovo ne moremo mimo Enove serialke Music For Films, mirno pa bi lahko rekli tudi, da Kaada s svojim delom nadaljuje delo velikanov, kot sta Barry Adamson ali David Holmes.

Če je v njegovem dosedanjem opusu prevladovala elektronika, niti ne toliko po zvoku samem, kot po načinu ustvarjanja, saj so njegovi albumi neskončne zloženke vsakovrstnih samplov, se je to z novim albumom drastično spremenilo. Kaada se je odločil album posneti s pravimi glasbeniki, v živo. Material zanj je snemal z 22-članskim orkestrom v neki sakralni zgradbi v Oslu, pri čemer se je izkazal tudi kot glasbeni inovator, saj je za to priložnost uporabil nekaj svojih, doma skonstruiranih inštrumentov. Rezultat je grandiozen epski album, ki se dotakne duše na način, kot to uspe le redkim. Prava mešanica širne cinematične glasbe in skandinavskega popa, ki v sebi nosi določeno brezčasnost. Music For Moviebikers bi se zlahko pojavil v soundtracku filma, ki ste ga pred kratkim gledali na katerem izmed festivalov neodvisnega filma.

Pri vsem skupaj je zanimiv Kaadin pogled na albume s filmsko glasbo. Zanje pravi, da jih pravzaprav ne mara, saj filmska glasba le stežka in le redkokdaj deluje izven objema gibljivih slik, katerim je namenjena, z albumom Music For Moviebikers pa je hotel ustvariti nekaj, kar lahko deluje povsem samostojno. Hotel je ustvariti album, ki ne bo ne vesel ne žalosten, ampak vse to in še več hkrati. Njegova sposobnost, da v glasbi ustvari napetost in dramo, je tu še kako prisotna. Varljiva preprostost njegovih skladb pa je tako zapeljiva, da je poslušanje plošče vsakič znova osvežujoče.

Najbolj konvencionalna skladba in eden izmed najbolj očarljivih trenutkov na plošči, Mainstreaming, je edina skladba, v kateri lahko prisluhnemo pravemu besedilu. Gre za parafrazo islamskega psalma iz 9. stoletja, ki melodiji doda povsem jasen pomen in pravi nekako takole: »Kdor išče, ta me bo našel. Kdor me najde, ta me bo poznal. Kdor me pozna, me bo ljubil. Kdor me ljubi, ga tudi jaz ljubim in kogar jaz ljubim, tega pokončam.« V osnovi srhljiv tekst je odpet s toliko topline, da tudi ta skriti dragulj ne izzove nobenih neželjenih slik na Kaadinem srebrnem platnu. Človeški vokal se na plošči pojavi še v drugih skladbah, a vedno v vlogi inštrumenta, kot nekakšen angelski glas iz višav.

Z novim albumom Music For Moviebikers se zdi, da Kaada zapušča mladostno razigranost in navihanost albuma Thank You For Giving Me Your Valuable Time izpred dobrih treh let in začenja novo poglavje v svojem glasbenem ustvarjanju. Že s prejšnjimi Romancami z Mikeom Pattonom je Kaada nakazoval svojo bodočo glasbeno usmeritev, ki je precej bolj zrela in vse bolj nagnjena k zaresnemu komponiranju. Njegov neizmeren talent bo prav gotovo kriv še za marsikakšno fenomenalno stvaritev v bodočnosti, čeprav ta verjetno nikoli več ne bo podobna njegovemu prvencu. Ob tokratnem srečanju z njim pa lahko rečemo: »Kaada, hvala za tvoj dragoceni čas.«


Komentarji
komentiraj >>