* Založba KAPA Records se je odločila na istem mestu predstaviti dvojno porcijo zasedb, ki sta izdali svoji plošči pri tej metelkovski založbi. Govorimo o trboveljskem ska šestercu Red Five Point Star ter o novomeških Moveknowledgement.
Najprej so oder zavzeli fantje iz skupine Red Five Point Star, ki so delovali malce prestrašeno, kot da ne bi bili vajeni nastopati na velikih odrih. Za razliko od njihovega nastopa na TrnFestu, ko so večino navzočih presenetili, so tokrat delovali nekako brezvoljno, brezkrvno, nemarkantno in nekarizmatično. Odigrali so repertoar s svojega prvenca, ki je izzvenel skoraj identično kot plošča, le da pri njih tokrat nismo začutili duše, koncert je bil odigran nekako stihijsko, kot da bi jih nekdo skoraj prisilil, da gredo na oder. Glede na to, da sta bili zasedbi predstavljeni kot enakovredni, so morda tudi zaradi fantastičnega nastopa Moveknowledgementov Red Five Point Star izzveneli kot predskupina, kar pa v tem primeru vsekakor ni dobro za njih, je pa hkrati tudi res, da se je veliko več publike zbralo na drugem delu koncerta, ko so oder zavzeli Dolenjci, zaradi katerih se je uredništvo odločilo, da odide delat tole recenzijo.
Prenovljeni Moveknowledgementi so odigrali svoj prvi pravi nastop, brez vokalistke Sandre ter bratov Turk na pihalih. Mnogi pravzaprav niso niti vedeli, kaj se dogaja, ko so na odru zagledali le peterico Moveknowledgementov, vendar pa se je stvar pripravljala že nekaj časa in očitno je, da so Moveknowledgementi stvari vzeli v svoje roke zelo profesionalno. Danes se namreč odpravljajo na rezidenco v kultni lyonski klub Ninkasi Kao, kjer bodo svoj nastop izpilili skupaj z videasti in raznimi novimi tehnikami živih nastopov. Za dolgotrajno druženje s francoskimi umetniki pa je potrebno biti izjemno dobro pripravljen in imeti čas, zaradi tega je najbrž tudi prišlo do krčenja zasedbe, saj vsi, ki za tovrstne dejavnosti nimajo časa, trenutno niso v prvih bojnih linijah Moveknowledgmentov, ki se na odhod v tujino očitno zelo dobro pripravljajo. Evolucija skupine, ki je na sceno prišla kot hiphop/soul/jazz/funk kolektiv, je z nenehnim izgubljanjem članov, pred leti smo jih na nekem odru lahko zasledili kar 10, postala popolnoma žanrsko neopredeljiva gmota, kar je dokazala tudi včeraj pozno zvečer.
Razlika je namreč očitna. N'toko se je iz plahega reperskega virtuoza spremenil v pravega liderja skupine, pravzaprav je v zadnjem času postal veliko bolj karizmatičen kot doslej. Poleg svojega rapanja, ki je postalo bolj artikulirano, razumljivejše in počasnejše, v njem pa zasledimo tudi nekaj sinkopiranja ter spremembo načina in pristopa vokalov, si je N'toko pustil več prostora z igranjem z glasom, ki ga uravnava z raznimi efekti, korgom in samplerji. Izkoristek glasu je tako boljši, dobi več prostora in več dinamike, poleg tega pa zasedbi ponuja kar nekaj novih zvokov, ki jih pred tem nismo zasledili. Kitarist Wein se je, od večne »soulish« drže na kitari, spremenil v veliko bolj pestrega kitarista, ki se odkrito spogleduje z rockom in rock'n'rollom in do kitare ponekod pristopa veliko bolj brutalno kot prej. David na bobnih zveni boljše in boljše, razvija se z vsakim nastopom in deluje zelo uigrano z basistom Sleykom. Ostane še klaviaturist Miha Šajina, ki je dobil veliko več prostora v novi zasedbi, saj med drugim nadomešča tudi funky pridih, ki sta ga prej na pihalih puščala brata Turk. Vse skupaj pa je povezavo v izredno uigrano celoto, ki sama po sebi odkrito koketira s publiko, brez odvečnih besed in balasta. Kar naenkrat se je začel N'toko na odru obnašati izjemno doživeto, z veliko gibanja in več funkcionalnosti, z obvladovanjem efektov na mikrofonu pa tako kot ostali deluje veliko bolj emocionalno in doživeto, s čimer se lepo podaja v vse bolj razslojeno sestavo komadov. Prenovljeni Moveknowledgement so namreč polni prehodov ter spreminjanja tempa, ki jih skupno popelje v pestro celoto. Z milimetrsko natančnostjo in uigranostjo so fantje izgubili tisti veliki del improvizacije, nad katero so bili sami tako navdahnjeni in so jo nenehno predstavljali publiki. Po eni strani je to prednost, po drugi pa morda manjko, vendar vse skupaj deluje nekako bolj kompleksno. Glavna razlika benda v primerjavi s prejšnjo zasedbo pa je, da so postali surovi, umazani, nekako bolj rockerski, brez Sandrinih vokalov pa so se popolnoma odrekli soulu, sanjavosti, mističnosti in lahkotnosti, ki so bili njihov prepoznavni znak od začetka delovanja. Tudi pridih reggaeja so zamenjali z močnim dubom, z veliko »delayi«, echoti in strukturo skladb, ki iz duba vneto prehajajo v neopredeljiv rock. Funky pridih se še vedno čuti, vendar na drugačen način, kot smo bili tega vajeni od prej, ko sta bila v skupini tudi brata Turk, saj za tovrstne zvoke povečini poskrbi klaviaturist Šajina. Glasba je s tem izgubila veliko plesnega, lahkotnega »party« občutka, ki ga nadomeščajo efekti in sinth, vse skupaj pa je izgubilo sanjavost, sozvočje ni več tako močno kot prej. Vendar pa je stvar bolj kompleksna, z bolj jasno ter vidno vizijo. Stilsko se po novem gibljejo med ritmiko hiphopa, kratkim in skorajda neopaznim soliranjem iz funk dobe sedemdesetih, kjer včasih izstopa »sinth«, spet drugič pa kitara, gangsta funkom, free oz. impro jazzom, funk jazzom, vse skupaj pa je zavito v nekakšen fusion funk, z dodatkom rock'n'roll elementov, elektronike in duba. Popoln fusion oz. mineštra nečesa, česar v slovenskem prostoru še nismo slišali. Lahko bi rekla, da prehajajo od zvokov Mad Professorja in sintetičnega zvoka Videosexov, do rockerske ikonografije Rage Against the Machinov, vendar pa iz vsake smeri tako hitro, kot v njo pridejo, iz nje tudi odidejo v popolnoma drug svet. Besedila so se odmaknila od neke vrste hipi besedil iz začetka kariere, do veliko krajših in bolj abstraktnih besedil. Vsekakor ne moremo tudi brez omembe svojevrstnega inštrumenta, starega kasetofona, iz katerega prihajajo vsi mogoči čudni in manj čudni zvoki, ki s kreacijo umazanih zvokov in elektronike dodajo čisto nov pogled na to skupino. Fantje niso odšli v prearanžiranje starih skladb in so hkrati, vsaj začasno, pokopali vse komade, pri katerih je sodelovala Sandra. Pravzaprav so s prve plošče odigrali le eno skladbo (Monolith), z druge pa morda 3 najbolj »na power komade«, pri katerih že v osnovi ne sodelujeta brata Turk in Sandra.
Moveknowledgement so postali izjemno divji odrski kolektiv, N'toku se pozna, da se je v zadnjem času veliko gibal okrog t. i. japonskih impro krogov, iz katerih je vzel veliko dretja, efektov in igranja z glasom ter najrazličnejšimi inštrumenti. Od Japoncev se je navzel tudi duha vživetosti v lastno delo, česar prej nikoli nismo opazili in občutili. Vse skupaj deluje, kot da je bend šele sedaj postal to, kar je resnično želel, s pravim čutenjem, očiščenjem in renesanso, ki prihaja iz njih samih. Vsak je dobil dovolj prostora zase, s čimer je glasba prišla bolj do izraza in je prinesla neko svojo, stilsko popolnoma neopredeljivo zgodbo, z veliko mero lastne izraznosti, za kar pa je potrebno priznanje nameniti tudi tonskemu tehniku Janiju, ki se je popolnoma ujel z novim izrazom skupine in pripravil odličen zvok. Fantje niso več toliko zasanjani, čeprav bo prava koncertna publika od sedaj naprej, kljub temu, da je bend veliko bolj udaren in surov, lahko bolj migala na njihovo glasbo. Moveknowledgementi so se otresli še zadnjega kančka popa, kot manjko pa jim lahko vsekakor štejemo neposrečen izbor komadov, saj so po petih ali šestih novih udarnih komadih kar tri komade tavali znotraj duba in njegove forme ter brez vokalov. Za pravo dinamiko bi bilo vsekakor bolje te dub komade vkomponirati vsakega posebej, pa ne zato, ker bi bili monotoni, kar komadi s toliko menjavami tempa vsekakor niso, ampak zgolj zaradi večjega poslušalčevega užitka, ki ga tako peljejo iz ene skrajnosti v drugo. Na koncu je publika odhajala z mešanimi občutki. Nekaterim Moveknowledgementi brez Sandre sploh niso več Moveknowledgement, spet drugim je to nekaj najboljšega, kar so Moveknowledgementi naredili v svoji karieri. Nekateri so bili razočarani, drugi presenečeni, vsekakor je skupina izgubila nekaj svojih zvestih fanov, vendar tudi pridobila nove, predvsem tiste bolj rockerske, kar pa se tiče mene, je to vsekakor eden boljših domačih koncertov, ki sem jih videl v zadnjih deset letih in to kljub temu, da sem na koncert odšel s povišano temperaturo in povsem nejevoljen, češ, kaj mi je sedaj še tega treba. Presežek!
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>