Sreda, 20. 9. 2006
bruc
* Britanska dratarska trojica »Black Time« je na najrazličnejših punkrockovskih in garažnih forumih že nekaj časa ena najbolj vročih tematik, ki se jo slavi in hvali tako v smislu njihovega dosedanjega posnetega repertoarja kot tudi v kontekstu njihovih divjih, nebrzdanih nastopov. Kitarist in glavni vokalist Lemmy Caution je gonilna sila tria, ki ga ritmično in melodično poganjata še bobnar Mr. Stix, ter lepša tretjina zasedbe, spremljevalna vokalistka in basistka Janie Too Bad. Leta 2004 so odločno prodrli na sceno z odličnim prvencem »Blackout«, ki so ga izdali pri založbi Concrete Life. Sami trdijo, da niso veliki pristaši CD-jev in imajo veliko raje »vinilne« izdaje. Vendar so kljub temu dovolili založbi »In The Red Records«, da je lansko leto ponovno izdala njihov radikalni prvenec tudi na ploščku. Londončani so očitno izredno produktivni, saj letos predstavljajo že svoj drugi album »Midnight World«, poleg tega imajo za sabo tudi že EP in nekaj »singlov«, ki jih njihovi zvesti oboževalci neizmerno hvalijo.
»Black Time« so precej netipičen bend za angleško neodvisno sceno. Presenetljivo je, da se ne zgledujejo pretirano pri svojih sonarodnjakih dratarskih godb iz preteklosti in sedanjosti, temveč se s svojim zvokom veliko bolj približajo ameriškim bendom. Brezkompromisno jim vračajo teniško žogico večne napetosti med ameriško in britansko popularno glasbeno produkcijo. Toda svojih vzorov nikakor nočejo prikriti, temveč jih ponosno navajajo. Tako se med imeni, ki so pomembna za zvok benda, znajdejo izredno raznolike zasedbe, kot so na primer ameriški obskurni garažni odštekanci »The Mummies«, detroitske legende »The Gories«, starosti električne kitare »Link Wray« in Bo Diddley, divji Japonci »Guitar Wolf« ali na drugi strani noise rockerji »Pussy Galore«, punk rockerji »Rip-Offs«, »Germs«, »Bikini Kill« in seveda tudi nepogrešljivi »The Cramps«. Vsi našteti se nekako prikradejo v zvočno celoto londonske trojice, ki se noče sprijazniti s sodobno zvočno produkcijsko tehnologijo in raje raziskuje rudimentaren, popolnoma neotesan in robusten garažni punkrockerski zvočni udar.
Morda je bil prvenec »Blackout« v primerjavi z »Midnight World« celo bolj izviren in bolj domiselen album, saj je prepričal s svojo neposredno angažiranostjo, družbeno-politično kritičnostjo in neprilagojenostjo. Tudi drugi album je zasnovan na podobnih načelih, vendar pa gre tu že za bolj premišljene in preizkušene prijeme. Kljub temu raznolikost njihovih skladb skrbi za dinamiko in nenehno zvočno napetost skozi celoten album. »Midnight World« otvorijo s presunljivim garažnim rockovskim izbruhom »Mysery Shopper«, a že v naslednjem trenutku se spremenijo v kritične, skoraj že »hardcorovsko« nastrojene punk rockerje v skladbi »Middle Class«. Trio »Black Time« v primerjavi s podobnimi ameriškimi bendi krasi predvsem njihova nenehna družbeno-politična angažiranost, ki jo izražajo v svojih besedilih, a hkrati se ne odpovedo garažnorockovski razigranosti in veseljaškosti. Svojim velikim vzornikom »The Mummies« se posvetijo z odlično garažnorockovsko skladbo »The Mummy«, že v naslednji skladbi pa se prelevijo v noise rockerje, ki bi jih lahko brez zadržkov primerjali s kakšnimi »Pussy Galore«. Skratka, opraviti imamo z izredno dinamično, razgibano strukturo celotnega albuma, ki neposredno privlači in navdušuje. Pestrost slogov se ob že naštetih dotakne celo kakšnega »psycho billyja« ali »psihedelije«, vendar je skozi celoto prepojena z neprestano punkovsko ostrino, distorziranimi kitarskimi zvoki ter kričečimi vokali. Pri »Black Time« ni časa za dolgovezenje in kompliciranje, saj njihovi komadi praviloma ne presegajo dolžine dveh minut, kar je še eden od dokazov o njihovi energični zgoščenosti. S slednjo trio ponosno nadomešča trenutke pomanjkanja izvirnosti in neposredno napada naše bobniče.
Godba Londončanov zveni, kot bi prihajala iz najgloblje podzemne jame, vendar so inštrumenti kljub temu izredno prepričljivo odigrani in razločno posneti. Zvok celote je torej razločen in ni razmazan, kot se to pogosto zgodi v tovrstnih dratarskih produkcijah. Sicer imamo resda opravka s popolnim inštrumentalnim in vokalnim minimalizmom, vendar to v končni fazi le potrjuje pravilo, da so lahko prepričljive godbe še kako enostavne in neposredne.
»Black Time« že na svojih studijskih posnetkih dokazujejo svojo neizmerno energičnost in ognjevitost, zato se lahko vprašamo samo še, kako divja je trojica na koncertnih nastopih. Poleg lanskoletnega ameriškega divjega garažnopunkovskega odkritja »Black Lips« so torej »Black Time« še en primerek, zaznamovan s črnino, ki napoveduje, da neukrotljivi rockovski izbruh še dolgo ne bo končan, čeprav so ga skušali mnogi že davno zagrebsti v pozabo.
pripravil Bruc
Komentarji
komentiraj >>