Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 24. 9. ´06 ob 19.00 (ponovitev 1. 10. ´06 ob 10.00) KOMBO: Skriti kotički svetlobe (Zvočni izviri, 2006) (2736 bralcev)
Nedelja, 24. 9. 2006
MarioB



* Neutrudni Zlatko Kaučič svoje številne projekte v zadnjih letih tudi redno diskografsko dokumentira, letos pa je glede slednjega prav izredno dejaven. Po letošnjih odličnih dveh izdajah - liričnem Lacyju posvečenem dvojnemu albumu Zlati čoln 2 ter magičnem solističnem tolkalskem recitalu Pav – se zdajle v našem muzikaličnem igralniku vrti album Skriti kotički svetlobe, ki ga je posnel z dvanajstčlansko zasedbo Kombo, sestavljeno iz svojih glasbenih učencev, s katerimi že več let muzicira v sklopu svoje glasbene šole v sklopu novogoriškega Združenja kulturnih organizacij.

Edini znani glasbenik poleg Kaučiča, ki ga slišimo na albumu, je mariborski kitarist Samo Šalamon, ki je tudi prispeval tri od osmih komadov, kolikor jih je na tej zvočno in vsebinsko lepo uravnovešeni plošči. Šalamonove skladbe najdemo na začetku albuma, Kaučičeve in nekaj predelav pa v drugi polovici; spričo takšne razporeditve ima tudi album nekako dva obraza.

Prvi je bolj kitarsko naravnan; kitare, čeprav prisotne na celem albumu, so v Šalamonovih skladbah, razumljivo, v zvočnem spektru izpostavljene in imajo nosilno melodijsko in tudi ritmično vlogo. Ta, pogojno rečeno, »Šalamonov del« je tudi mestoma naravnan bolj v fuzijski jazz rock, dobro naoljen in žlahtno odigran. A tudi znotraj furioznega fusiona je zaznati številne dodatke in naslanjanja na drugačne, ne le jazzovske izraze, od tršega funk-rocka do izletov v svobodno improvizacijo.

Druga, »Kaučičeva« polovica, pa odseva njegovo značilno vzneseno melanholijo, lirične teksture, domiselno prepletanje harmonij in ritmov ter pretanjeno zvočno barvanje ritmičnih odtenkov, čeprav sam na albumu ne igra bobnov, pač pa kupček drugih, manj običajnih glasbil, kot so tunizijski rog ali zvončki. Obe polovici pa čvrsto povezuje kompaktna, duhovita, navdahnjena in odločna izvedba mladih muzičistov, ki se jim mladost in prejšnja neizkušenost sploh ne poznata. Nasprotno, muzika zveni, kot bi jo špilali prekaljeni in v jazzovskih klubih prekajeni jazzerji! Takšen učinek je toliko bolj osupljiv, če upoštevamo, da se je na prvi delavnici s Kaučičem pred kakimi petimi leti izkazalo, da skoraj nobeden ni imel nobenih glasbenih izkušenj.

Naslovni komad, Kaučičeva kompleksna skladba Skriti kotički svetlobe, je hkrati nosilna tema plošče in tudi neke vrste programska skladba, svojevrsten »credo«, v katerem slišimo kopico postavk, ki jih člani Komba pod Kaučičevim vodstvom s pridom uporabljajo tudi na celem albumu. Repetitivna nosilna melodija se harmolodično vije okrog same sebe, ne da bi poslušalec zapopadel, kje je njen začetek in kje kraj; takšna zankasta struktura prikliče občutek zamaknjenosti, neustavljive ritmične neujemljivosti, ki jo zapolnjujejo številni spremljevalni inštrumenti, izmed katerih jih kar nekaj izmenoma prevzame glavno besedo: pobesnela kitara, psihotičen sintetizator, razuzdana tolkala. A bolj kot ti solistični vložki šteje učinek zasedbine skupinske kompaktnosti, razdelanosti postavitve številnih glasbil, čvrste strukture in razgibane muzične mase, ki veje iz omenjene skladbe.

Drugi višek albuma sledi takoj za naslovnim komadom, gre pa za interpretacijo portugalske ljudske skladbe, ki jo najdemo tudi na Kaučičevem albumu Emotional Playgrounds. Tudi v njej se mladi muzičisti izkažejo kot pretanjeni igralci in tudi poslušalci, saj ponuja skladba, za razliko od maloprej omenjene, popolnoma drugačno strukturo in postavitev glasbil ter je nenavsezadnje, spet za razliko od udarne, deloma himnične naslovne teme, emocionalno ubrana v drugačnem ključu - melanholičnem, meditativnem, svečanem, rahlo mističnem.

Kaučič se s tem albumom, potem ko smo ga spoznali kot odličnega solista, spremljevalca, soigralca številnih priznanih imen, skladatelja in aranžerja ter osmišljevalca različnih konceptualnih projektov, to pot dokazuje kot izredno tenkočuten usmerjevalec in navdihovalec zasedbe; zvok in igra slednje ne le dokazujeta, da mladci znajo jazzati in da plavajo kot ribe v vodi raznorodnih glasbenih zvrsti in postopkov, marveč zbujata tudi upanje, da bodo nekateri izmed članov zagnali kakšne lastne, podobno žmohtne projekte.

pripravil Mario batelić


Komentarji
komentiraj >>