Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 28. 9. ´06 ob 17.00; PEARL JAM iz Zagreba!!! (2792 bralcev)
Četrtek, 28. 9. 2006
Recky



* V torek je v sosednjem Zagrebu nastopila svetovno znana rock zasedba Pearl Jam, bend, ki je poleg Mudhoney še eden redkih aktivnih reliktov t. i. »grunge« ere. »Grunge« - kot izraz, pojem, mi je šel vedno težko iz jezika in na živce, nekako mi ni sedel na uho, ampak OK - najprej je v obliki Nirvane in albuma Nevermind eksplodiral konec leta 1991, posledično pa se je pod tem »podpisom« pojavila še kopica skupin, predvsem tistih pod legendarno etiketo SUBPOP.
SUBPOP je teren za grunge izbruh nevede pripravljal od sredine 80-ih, posledično so tako »odgovorni« tudi za nastanek »Big Four« iz Seattla, slavno četverko, ki so jo sestavljali Soundgarden, Nirvana, Alice in Chains in seveda Pearl Jam. Vsi so si bili na nek način podobni in po drugi strani različni in posebni. »Grungu« pripisujem pozitivno vlogo v tem karikiranem smislu, da je uspel pomiriti in povezati dva glasbena plemena kot so punkerji in poslušalci heavy metala. Spomnimo se, na začetku 80-ih so se tudi v Ljubljani punksi in metalci zelo grdo gledali. Pearl Jam so uspeli združiti vse: punk rock, classic rock in metal. Sam sem bil koncertno aktiven del te skupnosti, v živo sem videl vse naštete, predvsem furioznen nastop Nirvane 16. novembra v Miljah pri Trstu, kaotičnega leta 1991, ko so se že začele pizdarije v bivši Jugi, je bil res nekaj posebnega.
Z napovedjo Chrisa Novoselića »Dobro veče, večeras vam svira Bijelo dugme« in nato v sekundi tak dar-mar, ki se ne pozablja, mi od takrat nastop Nirvane še danes ostaja koncertni biser, ki ga uvrščam v svoj Top 3 – vseh časov. In koncertov res ni bilo malo. Ljubljanski nastop Nirvane recimo, tri leta kasneje, se spominjam predvsem po predskupini Melvins.
Kakorkoli, s Pearl Jam sem se prvič srečal pozimi leta 1996 v Pragi, v času po plošči Vitoligy. Bolj kot po nekih hudih impresijah se koncerta spominjam po veliki količini maliganov. Nastop je namreč zamujal dve uri, pir je bil poceni, ...
Ljubljanski koncert leta 2000 je bil prijetno presenečenje, a kaj bi to, posvetimo se raje torkovem zagrebškem nastopu.
Pred dvorano je presenetila velika gužva, ki je bila posledica rigoroznega postopka vhoda v dvorano, saj so že na prvem vhodu, na platoju pred dvorano, ljudi ponižujoče dozirali proti dvorani kot ovce na »šišanje«, potem pa še dolgotrajna kontrola na samem vhodu, ki je povročala zamaške.
Do pol devete se je v veliko dvorano športov nagnetlo cca. 8000 duš, ki so že nestrpno in vzneseno čakale svoje junake. V temi so prišli deset minut kasneje.

Začeli so z ne ravno reprezentativnim nizom skladb, ki je zajemal vse albume, a s težiščem na najnovejšem, istoimenskem, ki je izšel letos. Na delu tribun, kjer sem se nahajal, je bil sicer dober razgled, a zvok, ki je prihajal iz parterja, je bil bolj kot ne izjemno šibak, lead kitare se sploh ni slišalo, bobnov in vokala tudi zelo malo.

Ne vem sicer kako se je slišalo v parterju (tja se namreč z nepravo vstopnico tribun ni dalo priti), a zgoraj ne najbolj vzpodbudno. No ja, večine okoli mene, še posebej pa na vročem parterju, to očitno ni motilo. Folk je bil v raju.
Po uri nastopa, v kateri se je bend pokazal kot izjemno uigrana, izkušena in med seboj telepatsko povezana ekipa, so oder pripravili na akustični, emotivni »sing-a-long« set. Trajal je par komadov, takrat pa se je nekje vmes zvok bistveno izboljšal in popravil vtis.
Med komadi si je dvakrat, trikrat vzel sekundo zase tudi Eddie, pevec, ki je v slogu pokojnega Papeža Woytile in njegovih legendarnih čestitk za Božič v 100 jezikih, z lista in s poprej pripravljenim besedilom pozdravljal prisotne, voščil ''sve naj'' ob poroki svojega frenda tam nekje, splezal na steber odra, se prikazal s hrvaško zastavo – na vsesplošno veselje večinskega dela obiskovalcev »ljepe njihove«. Prisoten pa je bil je bil seveda tudi aktivizem proti Bushevi administraciji. Tudi njega se je nekam pošiljalo.
Ja, tak aktivizem očitno tudi košta, saj so bile majice in puloverji z motivi benda svinjsko dragi. Navaden t-shirt 25, pulover kapuca 55 Evrov. Asociacija s Papežem pa ni niti najmanj zlonamerna, z izvabljanjem nasmeha na usta ob pevčevem branju v hrvaščini je prišla na misel tudi marsikomu drugemu.
Skratka, po polurnem akustičnem setu so furiozno nadaljevali proti koncu in v tem delu nanizali večji del najbolj pričakovanega materiala: Alive, Even Flow, Better Man, ..., z velikim finalem, pesmijo Neila Younga, Rockin' in a Free World.

Tudi sicer je bilo več kot očitno, da večino mlada populacija, plus štiridesetletniki(-ce) v najboljših letih, še vedno najbolj trzajo na prvenec »Ten« in ta je bil v torek kar solidno zastopan, mislim da je bilo odigranih 5, 6 komadov. Temperatura se je med občinstvom v tistih momentih še dodatno povzpela proti vrelišču in Eddija so z zlahkoto preglasili.
Glede na to, da več nisem tako zagret fan Pearl Jamov kot pred 15 leti, sem šel na ta koncert predvsem iz nekakšnega firbca, pa tudi zadnji album ima nekaj svetlih trenutkov, tako da je bila to izvrstna priložnost videti te, sedaj že »classic rockerje« ponovno v akciji. S svojo dolgoletno kontinuirano kariero, z vsemi vzponi in padci, si to nedvomno zaslužijo.
Ker so prvič igrali v Zagrebu, sem pričakoval naelektreno ozračje in odlično vzdušje. To se je tudi zgodilo in ta val velike pozitivne energije je začutil tudi bend, ki je na svojem – dve_uri_ in_dvajset_minut – dolgim predzadnjem nastopu v sklopu evropske turneje, dal vse od sebe. S takšnim iskrenim in malenkost manjšim pozerskim nastopom, pa si verjetno lahko obetajo še dolgo kariero. Ljudje jih imajo enostavno radi.

Pearl Jam je zaužil Recky


Komentarji
komentiraj >>