Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
UAU KAKO DOBRO ZGODOVINI MASKA!, petek ob 16.00 (3867 bralcev)
Petek, 29. 9. 2006
vizualka



V smislu neavtoritarnih lastnih zgodovin, so listi stote številke nepopisani in revija postaja več kot revija. Maska je dogodek, umetniški projekt in konceptualno delo. S svojimi belimi stranmi bralca/uporabnika vabi, da revijo ustvari sam. Toda v času, ko kapital, kakor zapiše Emil Hrvatin, dan za dnem krade strani namnenjene pisanju o kulturah, je puščanje praznih strani vprašljiva poteza.

Prazna revija, zato pa toliko več dogajanja v prostoru realnega. Maska praznuje z nizkotehnološko spletno televizijo na strani www.intima.org/tvs. Tu si je moč ogledati ključne posnetke predstav in performansov sodobne teatrske in vizualne scene. S starih posnetkov na medmrežje so najprej spustili posnetek premiere Krsta pod Triglavom, pa predstavo Pupilija, papa Pupilo in Pupilčki, napovedujejo pa še posnetke Kovačeve plesne predstave Kako sem ujel sokola in performansa Egorhythm Marka Peljhana.

Maska je izdala tudi zbornik, ki kar na tristopetdesetih straneh predstavlja analizo sodobnih scenskih umetnosti v zadnjih petnajstih letih in ga bomo v RKHV temeljito prelistali v naslednjih tednih. In to še ni vse. V čast »stoštevilčnosti« sta v Cankarjevem domu sta Jure Novak in Meta Grgurevič na oder postavila digitalno rekonstrukcijo Krsta pod Triglavom, Emil Hrvatin pa je rekonstruiral kultno Jovanovičevo »Pupilijo« iz leta 1969 in jo na oder postavil v Stari elektrarni.

Ključni dogodki, vsaj v povezavi z vizualnimi umetnostmi in Masko pa so se godili v Moderni galeriji. Tu so se predstavili trije projekti povezani z zgodovinjenjem umetnosti. Zgodovinjenje je proces, ki ga povsem očitno ne izvaja več le umetnostno-zgodovinska stroka, ampak tudi inštitucije in posamezniki, ki se ukvarjajo z spremljanjem ali produkcijo umetnosti. Zdi se, kakor da revidirajo in prehitevajo stroko, ki se mnogokrat še ni spopadla z zgodovinjenjem nedominantnega pola umetniške produkcije preteklih tridesetih let. Pri tem je povezava obeh inštitucij popolnoma upravičena, saj se polja sodobnih vizualnih in scenskih umetnosti med seboj mnogokrat prežemajo.

V Moderni galeriji sta se zato odprli dve razstavi. Kustosinja Bojana Piškur in člani bivše skupine Temp so predstavili projekt Mapiranja/arhiviranja/analiziranja izginulih prostorov umetnosti. S pomočjo interaktivne makete in manjšega zbornika v katerem so predstavljeni nekateri izginuli prostori prezentacije in produkcije umetnosti je gledalec/uporabnik/raziskovalec priča vznemirjujoči nestalnosti prostorov umetnosti. Tu pa je tudi zvočni nosilec s posnetimi zvoki z lokacij, ki šumijo v podlagi.

Projekt ne prinaša zgolj znanih informacij o Jakopičevi galeriji, ki zaprta sameva od leta 2004 ali razvpitem FV, kjer se bo na ruševinah alternative gradila Mormonska cerkev. Zvemo tudi, da je v vili na Erjavčevi, prav blizu ALU, v letu 1977 dva tedna živel skvot, kjer so se godili literarni večeri in je vrvelo od družbenega angažmaja.

V nedeljo, 24. 9., sta se v Moderni galeriji na simpoziju o zgodovinjenju umetnosti z naslovom Čas zgostitve, izmed napovedanih štirih, predstavila zgolj dva predavatelja. Konceptualni umetnik in teoretik Victor Burgin je razmišljal o zgodovinjenju lastne umetniške produkcije. Predavanje je temeljilo na vprašanju ravnotežja med etično odgovornostjo in zavezanostjo estetskemu nagovoru forme. To ravnotežje je odvisno od danega zgodovinskega trenutka.

Miško Šuvakovič je zgodovinil slovensko umetnost 20. stoletja v obliki štirih konstruiranih zgodb: »temnega modernizma«, politične umetnosti, linije avantgardne in konceptualne umetnosti ter zgodbe mojstrovin izbranih na podlagi okusa. Pokazal je, da pisanje zgodovine umetnosti ni nevtralno dejanje, ampak je vedno odvisno od izbire pisca, ki določena dela favorizira, druga pa pušča ob strani.

Simpozij je zastavil tudi vprašanje zgodovinjenja prostorov umetnosti, ki ležijo zunaj dominantnih tokov zahodne umetnostne produkcije. Je dovolj, da ta umešča lokalne zgodovine v svojo zgodbo, ali pa naj lastno zgodovino piše lokalni prostor sam? Pomembno je kdo ustvarja zgodovino, saj je od tega odvisno kako je napisana!

Razstava Zbirka Arteast 2000+23 je verjetno najvidnejši projekt, ki je nastal v sodelovanju Maske in Moderne galerije. Na četrti iz niza Arteast razstav, ki temeljijo na ustvarjanju lastnega – vzhodnoevropskega pogleda na umetnost, ena ob drugem stojijo dela iz zbirke 2000+ ter dela umetnikov, ki so na ta ali oni način sodelovali z Masko v zadnjih petih letih. Slednja pravzaprav niso realizirana. Gre za predloge, ki naj bi bili uresničeni leta 2023, ko bo Maska, po predvidevanjih praznovala svojo dvestoto številko. Predlogi umetnikov večinoma ne temeljijo na futurističnih vizijah, temveč, kakor v primeru Jana Fabra, Marine Abramović ali NSK, vključujejo reaktualizacijo ali rekonstrukcijo lastnih del, kar kaže na to, kako prisotno je danes razmišljanje o lastnih in lokalnih zgodovinah.

Še do dvestote številke bo zgodovinila Maska.

petja



Komentarji
komentiraj >>