Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 6. 10. ´06 ob 19.00 (ponovitev 13. 10. ´06 ob 10.00) METHOD MAN: 4:21- The Day After (Def Jam, 2006) (2748 bralcev)
Petek, 6. 10. 2006
jizah



* V času, ko je Jay-Z prevzel bolj kot ne propadajočo in vse slabšo založbo Def Jam, se je mnogim zdelo, da je to ena njegovih slabših investicij. A so se ušteli. Prav Jay-Z je tisti, ki je založbo ponovno postavil na noge in to tako, da je dal glavnim imenom te že kar legendarne založbe, dovolj svobode in je za vsakega od njih ugotovil kam sodijo. Nekateri so od podtalne publike prišli v mainstream, kjer jih taista publika nikakor ni sprejela, spet drugi so se preveč prilagajali trendom, tretji so morda ubrali ravno nasprotno pot. Eden izmed tistih, ki je v svoji karieri popolnoma zabredel, je nekoč najbolj obetajoči član skupine Wu-Tang Clan, Method Man alias Clifford Smith. Method Man je po tem, ko je bil na prvi skupinski plošči klana najbolj izstopajoč posameznik in je nekaj let zatem izdal svoj odlični prvenec »Tical«, s plošče v ploščo padal globje v brezno iz katerega ni bilo videti izhoda.

Fant je iz kreativnega raperja postal ikona mladine in hkrati po krivem najbolj izpostavljen in cenjen posameznik, izhajajoč iz družinice klana. Verbalna moč je iz plošče v ploščo izgubljala, zato pa je bil Method Man vedno prijazen do vseh in je sodeloval pri obilici »nebodigatreba« projektov sumljivih glasbenikov najrazličnejših zvrsti. Kmalu je skrbel le še za imidž, v katerega je seveda sodilo tudi nenehno koketiranje ter poistovetenje z zelenimi opojnimi substancami. Method Man je postal klovn, ujet v vsakodnevno kajenje in hvalisanje smotk, glasbo pa je začel jemati kot nekakšen stranski projekt, saj je na prvo mesto postavil svojo igralsko kariero ter »puhaške« plate, ki jih je poleg solističnih izdelkov na trg vrgel tudi v sodelovanju z drugim »substanco-ljubcem« Redmanom. Vse skupaj je kmalu preraslo mejo poslušljivega in vsak poskus resnega in dobrega komada je prišel do te meje, da je njegov prejšnji album »Tical 0: The Prequel« postal že prav tragičen. Beate so prispevali tipi, ki s samo pojavo Method Man nikakor niso sovpadali, med njimi pa se je našel celo P. Diddy oz. Puff Daddy.

Očitno je Method Man spoznal svojo zmoto, vendar pa nekako igra dvojno vlogo. Za vse naj bi bili krivi novinarji, kritiki in glasbena industrija, ki jim sedaj dokazuje, da so bili v zmoti, ko so pisali, da je Method Man preteklost na glasbenem zemljevidu. Vendar pa hkrati sam priznava, da sodelovanja s P. Diddyji in podobnimi res niso zanj, da ni bil dovolj fokusiran in sedaj to popravlja. Opa, torej so imeli vsi, ki so imeli v zadnjih letih tako veliko za povedati čez Method Mana vendarle prav. A jeza nad kritiki in privrženci, ki so ga odpisali, na tem albumu predstavlja glavno tematiko, saj se praktično pol plošče – sicer na različne načine – ukvarja ravno s tem, da on pa že ni končal svoje kariere, da kritiki nimajo pojma, da so za vse krivi oni. Ta besedilna napadalnost ter udrihanje po vsem medijskem, do sedaj pri njem ni bila v navadi, saj je bil pravzaprav eden redkih članov zasedbe Wu-Tang Clan, ki se nikoli ni zapletal v spore z drugimi raperji. Celo nasprotno, lahko bi trdili, da je bil do vseh že kar preveč polikano prijazen. Preobrat se je očitno zgodil v glavi, saj se je fant tokrat veliko bolj posvetil izdelku, kot kateremu koli prej v zadnjih letih.

Najbolj dostopen klanovec je znova udaril s svojimi odličnimi besednimi igrami, ki so tako označevali njegov začetek kariere, znova je postal zabaven in besedilno zrel, da ne rečem kar pameten. Predvsem pa je na svoji četrti solo plošči znova dokazal, da je lačen mikrofona, izpostavil je svoj odličen vokal in »flow« ter se vrnil h kreiranju pametnih rim. Preprosto se Method Mana po mnogih letih znova čuti, znova je tisti poba z začetka kariere, ko je samo čakal, da pride pred mikrofon in se izpove. Tematsko se od nenehnega zmerjanja kritikov, za katerega lahko trdimo, da je vsaj na trenutke izjemno zabavno, sicer odmika tudi v nekakšne na pol narejene ljubezenske balade, se ukvarja z domačim New Yorkom, ki izgublja moč v hiphop svetu, o razmerjih med moškim in žensko, resno razmišlja tudi o legalizaciji marihuane ter nadaljuje v svojem na pol filozofskem, na pol metaforičnem rapu, za katerega bi lahko trdili, da je svoj višek doživel v devetdesetih. Kritikom očita, da naj sami stopijo za mikrofon, hkrati pa sam priznava svoje napake in pravi, da se je bolj posvečal prodaji kot kvaliteti, da je naredil nekaj velikih napak. Kontradiktornost kaže tudi v zmerjanju komercialnih raperjev, saj je prav on na prejšnjih ploščah nemalokrat deloval po istem načelu. Poleg odličnih besednih iger, vitalnega vokala in flowa, ki smo ga zadnja leta pri njem pogrešali, pa ne moremo še mimo dveh najbolj presežnih stvari na albumu. Najprej je tu neverjetna paleta gostov, ki se raztezajo vse od wu-tangovskih glav tipa Raekwon, The RZA, Inspektor Deck, pokojni Ol' Dirty Bastard, Streetlife ter La The Darkman, do njegovega večnega partnerja Redmana ter dveh gostov, ki poskušata dvigniti ime New Yorka na raperski zemljevid – Jadakissa ter Fat Joea. Seveda so tu tudi trije pevski kolegi in kolegice, ki pa jih ne moremo ravno šteti med pozitivne stvari plošče. Še ena stvar pa je za ploščo v tem primeru izjemno pomembna, gre namreč za produkcijo. Odlični nabor producentov, med katerimi sta največ beatov »naklepala« skupaj Erick Sermon ter RZA, nam ponuja še nekaj odličnih producentskih imen, kot je recimo Scott Storch, ki odlično otvori ploščo, pa Kwame, Havoc, Allah Mathematics, Versatile in druge bolj ali manj znane producente, katerim lahko na tem izdelku zamerimo le redke trenutke. Na dober bas in boben linije se tako prepletajo sampli in loopi iz nabora najrazličnejših inštrumentov, od piana in violine, do saksofona, trobil, akustičnih kitar in ostalih dodatkov, ki pričarajo odlično osnovo za Method Manov vokal in na katerih se fant tudi najbolje znajde.

V skupnem seštevku ugotovimo, da »4: 21… The Day After« ni nikakršen izjemen izdelek, vendar je velik kvalitetni preskok avtorja, ki je z vsako novo ploščo bolj tonil v (pod)povprečje. Škoda je, da se Method Man ni dokončno otresel pop pridiha albuma, saj so sodelovanja s soul izvajalci, tako čutno kot doživljajsko in tekstovno, najslabši del plošče, če odštejemo skrajno brezvezne in popolnoma nerelevantne vmesne »skite«. Žal tudi določene skladbe, ki napadajo komercialne raperje, izvodenijo, saj se je Method Man na sceno vrnil točno iz istih komercialnih vod in posledično ni zaznati prave jeze ter lakote po mikrofonu, saj očitno tudi sam ne ve ali je to pravzaprav v redu ali ne. Šarmiranje na lahkotnih, baladnih rap vzorcih nivojsko niti pod razno ne dosega najboljših momentov albuma, ko se avtor na inspirativne, umazane, pozitivne in tematične ter na trenutek izjemno strastne podlage, spopada z medijskimi zarotami.

Miselni preskok v glavi je tega igralca, komedianta in ljubitelja zelenih substanc, na srečo odpeljal ven iz komercialnih in repetativnih raperskih vzorcev, kljub temu, da bi lahko našli nekaj ponavljajočih ter neizvirnih refrenov. Očitno je kritika vendarle pomagala, saj je vzpodbudila jezo in nov zagon ter strast pri tem skorajda odpisanem raperju, ki je ravno znotraj kritike našel motivacijo za svojo nadaljnjo pot. Seveda kritike tokrat ni vzel dobro namerno in je na trenutke hudo »usekal« mimo, vendar je to povsem druga debata, za nas je bolj važno, da ga je kritika vsaj malo navdahnila. Začetek plošče je odličen, prve tri skladbe poslušalcu poženejo strah v kosti, žal pa se v nadaljevanju znajde mnogo preveč t.i. »fillerjev«, ki samo dodajo minutažo že tako predolgemu albumu. Briljantni trenutki inspiracije, energija, iskanje ulične kredibilnosti ter bolj resen in manj sluzav pristop so Method Manu krivuljo obrnili navzgor, kar bi lahko pomenilo, da bo naslednji izdelek res odličen.

pripravil Jizah


Komentarji
komentiraj >>