Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 8. 10. ´06 ob 19.00 (ponovitev 15. 10. ob 10.00) JANEZ in URŠULA RAMOVEŠ IN FANTJE IZ JAZBECEVE GRAPE: Staroselski Ciklus (Cankarjeva založba, 2006) (2942 bralcev)
Nedelja, 8. 10. 2006
MarioB



* Uršula Ramoveš, samosvoja ustvarjalka, ki na oseben in poseben način uglasblja poezijo svojega življenjskega sodruga Janeza Ramoveša, se z vsakim novim projektom podaja v različno glasbeno avanturo. Če je na njenem letos ponatisnjenem prvencu “Sugar Free Baby” še bilo čutiti zavezanost bolj konvencionalnemu šansonu ali uglasbljeni poeziji, je na odmevnem drugem albumu “Na sunčn dan sm se z beciklam pelu” izvirno in docela uspešno v celostno zvokovno podobo združila širok diapazon zvrsti in pristopov od Janezovih nenavadnih, sugestivnih recitacij prek eksperimentov z nasnetimi vokali do po razposajenosti in sproščenosti ljudskim vižam podobnih skladb.

Tako kot spontano, sproščeno in s premislekom nastajajo Uršuline uglasbitve, tako se tudi spontano odloča za spremembe v zvočni postavitvi teh uglasbitev. Njen najnovejši projekt “Fantje z Jazbecove grape”, ki je od priložnostne ustanovitve za snemanje enega komada na njenem drugem albumu sedajle prerasel v stalno in trdno zasedbo, tokrat prinaša osredotočenost na vokalne izvedbe, z minimalnimi inštrumentalnimi vložki. S sotovariši Metodom Bankom, Janezom Ramovešom ter dolgoletnim sodelavcem Jožijem Šalijem je Uršula novim in tudi nekaterim starejšim Janezovim pesmim prinesla nove, drugačne poudarke in zagon.

Uršulin vokal nas mestoma po načinu petja spomni na kakšno srednjeveško trubadurstvo, drugič nas spet pretrese z občutenostjo in predanostjo kake izkušene bluesovske izvajalke, še najbolj v “Gershwinovi Summertime”, odpeti na istoimensko pesem Janeza Ramoveša. Poleg te pesmi je na novem albumu najti še eno, ki – glasbeno gledano – ni Uršulino delo; to je zaključna pesem albuma, ki so jo v spomin na preminulega avtorja, glasbenega posebneža Braneta Frlica, poimenovali “Piism, ke ja j piiv adn, ke j pol hmal umaru”,verzijo te pesmi pa najdemo že na Frličevem Poljanskem bluesu.

Sem ter tja kakšna pesem zazveni v zvočno-aranžerskem ključu, ki bi ga pripisali klasični glasbi ali ljudskem zborovskem petju. Tudi spremljevalni vokali imajo različne vloge oziroma nase prevzemajo raznolike pevske naloge. Ponekod pojejo zraven glavne pevke, še raje pa ji kontrirajo, njeno nosilno melodijo podpirajo z ritmiziranjem zlogov ali pripevov.

Na albumu je najti tudi par recitacij Janeza Ramoveša; še posebej je posrečena “Piism, ke ti v ne prnesem zaklana kura”, saj ta pesem izjemno posrečeno kombinira na videz komične prvine s skritim, pravzaprav nedorečenim, neizrečenim pomenom/sporočilom, o katerem lahko le slutimo, da za njo stoji ljubezenski motiv. Dodaten tour de force te pesmi, ki vam lahko – če seveda ne sodite med tiste, ki se krohotajo kot nori ob omembi zaklane kure – požene pokonci kocine ali pa orosi oko, je Uršulino petje v ozadju, ki prikliče občutek onostranskega ter v pesmi še bolj podčrta že tako močno prisotno tragično črto.

Album “Staroselski ciklus” (objavljen je kot dodatek k istoimenski knjigi Janeza Ramoveša) pleni našo nedeljeno pozornost prav zaradi nenavadne zvočne kombinacije, zvečine a capella petja, pri kateri Uršulin odločen glas spremljata še dva, izjemoma trije moški glasovi, ki, kot že omenjeno, včasih le z zlogi ritmizirajo, zvečine pa z globokimi in skrivnostnimi toni dodajajo pesmim subtilne podtone; včasih zlovešče, drugič nagajive. Čeprav traja album le dobrih 20 oziroma slabih 25 minut, vsebuje kar trinajst pesmi, vsaka pa ima celostno zvočno in poetsko zgradbo. Uršula ostaja mojstrica sopostavljanja in izpostavljanja neobičajnih dvojic, že tako prisotnih v večpomenskih in nelinearnih poetskih dogodkih; pesmim z otožnim ali celo hudo temačnim temam z lahkoto prida nadih duhovitosti, in obratno – v kaki zabavni temi, odpeti z resnobnimi vokali, se nam v hipu razkaže s trpkostjo prepojena nenavadna običajnost vsakega trenutka življenja.

Glasbeno gledano pa ji je nov projekt pisan na dušo, saj tudi njene uglasbitve nastajajo brez pomoči glasbil. Tako gre še več naše pozornosti na zlivanje imenitnih Janezovih verzov z doživeto interpretacijo, ki je točno to v najširšem pomenu besede, saj je v navidez asketskih aranžmajih zaslediti prvine premišljene zvokovne postavive verzov in zvokov, pravzaprav scensko-glasbene uprizoritve. Zato je po poslušanju tega krasnega prispevka k poetičnosti zvoka obvezno fante in punco slišati v živo. Dodaten razlog tiči v dejstvu, da se je zdaj število Fantov povečalo, saj se je dokaj kmalu po nastanku teh posnetkov zasedbi na lastno željo pridružil vsestranski tolkalec Marijan Stanić, ki pri odrski izvedbi še poglablja dinamiko ter občutek medsebojne povezanosti pesmi ter izvajalcev.

pripravil Mario Batelić


Komentarji
komentiraj >>