Kaj ostane, ko se glasbeno podobo zbrusi do samega bistva, ko se ji odvzame vso nepotrebno prtljago, zapletene vzorce in se ji povrne prvinskost? Vzporedno s tem pa se jo brez sprenevedanja, brez ovinkarjenja in brez pretvarjanja usmeri v hitre ritme in udarne drveče kitare ter podkrepi z brezkompromisnim ženskim vokalom.

V teh opisih se prepoznavajo Joko Ono, ljubljanska hardcore/punk zasedba, ki se v svoji glasbi spušča v klasične vzorce hardcore in punk glasbe konec sedemdesetih in prve polovice osemdesetih let. Zasedba, ki je s svojim delovanjem povsem nepričakovano in spontano začela v začetku leta 2010, za večjo izraznost, neposrednost in prepričljivost uporablja besedila v slovenskem jeziku.