Poznate neprijeten občutek izsušenosti, ki se počasi širi od jezika po grlu in kmalu ožema zadnje kapljice vaših celic, dokler se celo telo ne znajde na robu agonije? Večji je časovni razmik med tem stanjem in potešitvijo njegovih tegob, globlje padate v spoznanje o omejenosti lastnega telesa, odvisnega od nenehnega podrejanja fiziološkim potrebam. Potem pa, ko se končno hladna tekočina dotakne vaših razpokanih ustnic in ponovno oplemeniti izžet namakalni sistem, doživite nepričakovan vrhunec v slasti mokre odrešitve.

Nekaj takega, pot od obupa do katarze, je bilo moč pričakovati pod naslovom predstave Žeja, ki se je v Stari elektrarni odvila prejšnji teden. A dogajanje na odru je bilo modelirano v nekoliko drugačne oblike. Sicer se nastopajoči prepuščajo iskanju samega sebe, zaradi česar se slej ko prej znajdejo v nenavadnih situacijah. Te v določenih trenutkih temeljijo na ekstrem, povzročenega z roba fizične zmogljivosti, a kljub temu ni o stanju dejanskega trpljenja kaj preveč duha ali sluha. To je spretno zavito v abstraktno formo nezadostne stagnacije ter hitro menjajočih se vsebin.

Nastopajoči niso nikoli zares žejni. Čeprav je njihova osebna agonija do neke mere prisotna in neizogibna, pa deluje preveč prijetno, da bi dosegla zadostno težo svojih temnih globin. V domeni same sebe ostaja površinska, ko pa prestopi svoje bregove, se počasi, a zagotovo transformira v strast, divje, celo trans. Očitno ga plesalci lahko dosežejo, ne da bi se vmes neznansko napili. Pohvalno.

Projekt je nastal kot plod ustvarjanja pripadnikov različnih narodnosti in umetniških smeri pod umetniškim vodstvom Ane Stegnar. Čeprav je skupni povezovalec vseh štirih akterjev ples, ga tako vsak od njih podvrže povsem subjektivni interpretaciji. Na odru tako sije pisana mavrica modernega plesa s primesmi klasike, drzne akrobatike capoier-a ter celo nekaj latino stopicanja. Ne manjka niti vokalnega izražanja, čeprav to ne nudi posebnega zadovoljstva, niti nekritičnim ušesom ne. Nastopajoči so dosti bolj prepričljivi v svoji prvotni kategoriji, gibu torej.

Čeprav bi bilo lahko razmerje akterjev lahko simbolno, ena ženska versus trije moški, razvoj dogodkov na prvi pogled ne podpira te predpostavke. Vsi so enakopravni, a vsi drugačni. Pri tem sploh ne gre za neke klišejske parole, temveč kvečjemu povsem pristransko ugotovitev opazovalca. Vsak namreč svoj izdelan karakter predstavi kot zaključeno celoto, a se v plesni areni hkrati pomeri z vsakim od preostalih treh. Tako se pred gledalci odpirajo neslutene dimenzije gibalnega prepletanja, ki strukturirano vključuje vse akterje. Vrhunec nedvomno doseže v plesni igri vseh treh moških nastopajočih, ki odkriva nemalo spretnosti prilagoditve, odzivnosti in medsebojnega občutenja. Igra postane zelo kompleksen proces, privlačen a hkrati nerazumljiv.

Informacija, da je predstavo navdihnila zgodba Julia Cortazarja z naslovom Konec etape postavi prej omenjeno razmerje spolov na glavo. Gre za zgodbo dekleta, ki na izletu v mali vasici doživlja nenavadne dogodke. Ni čisto prepričana ali gre za realnost ali le plod njene domišljije.

Torej je dekle v predstavi vendarle protagonistka in moški akterji le odsev njenih misli in občutkov? Edino početje, ki jo očitno distancira od ostalih, je steklenica s turkizno tekočino, ki jo nenehno preliva sem ter tja. Torej mora obstajati tudi konkretna povezava med to snovjo in samo žejo?

Vprašanja, ki jih poraja literarna podlaga predstave in želja po iskanju čim globljih odgovorih, v kali zatre misel Cortazarja: »A najslabše je bilo iskati nekaj razumskega v tem, kar je že od začetka nosilo v sebi nekakšen bledež, trapasto ponavljanje, in hkrati občutiti gnus, ki bi mu le popolna dopolnitev vrnila primerno skladnost, postavila to norost na pravo mesto in jo uskladila z drugimi simetrijami«.

Strinjajoč se z njim zaključuje svoje vtise Alja