V tokratni oddaji Cigule migule bomo združili dva žanra ljudske umetnosti, ki smo jima radi posvečamo te minute v nedeljskih popoldnevih: ljudsko petje in pripovedništvo. Na drugačen način ponovno predstavljamo pesem starodavna pesem Tehtanje duš, edini zabeleženi primer recitativnega petja v slovenskem ljudskem izročilu

Filozofi radi govorijo o fenomenu pojočega človeškega glasu, ki ukrade pomen besedi takoj, ko jo preplete z melodijo. Semantika v petju ne deluje tako kot v govoru, saj melodija, čeprav poje besedilo, vedno deluje relativno samostojno. To je, zaradi posebnih okoliščin nastajanja, še bolj opazno pri ljudski pesmi. Te namreč ni ustvaril navdahnjen skladatelj, ki bi se trudil, da bi izbranemu besedilu dal ustrezni glasbeni izraz pač pa neuki glasbenik, ki se je melodije pesmi domislil spontano. Uporabil je tisto, ki mu je »prišla na misel«, da je le ritmično-metrično ustrezala besedilu. Tako je melodija v ljudski pesmi ponavadi uporabljena le kot nosilka besedila, kot posoda, v kateri se prenaša, ne pa kot njegova glasbena ponazoritev. Zato ni nič čudnega, če obstaja več različnih besedil, ki so uglasbljena z isto melodijo ali če isto besedilo sčasoma prevzame različne melodije; pomembno je le, da se ritma obeh ujemata.

Besedilo prihaja bolj do izraza v t.i. pripovednih pesmih, saj postane poslušalec ob ponavljanju enake melodije številnih kitic, iz katerih so te pesmi sestavljene, bolj pozoren na njihovo vsebino. Kadar pa hoče pevec še posebej poudariti dramatičnost in pomen posameznih delov besedila mu ne preostane nič drugega, kot da jih izvede v recitativu. Primer, ki ga bomo poslušali, starodavna pesem o tehtanju duš, je edini zabeleženi primer recitativnega petja v slovenskem ljudskem izročilu. Etnomuzikologi so ga doslej našli le v okolici Kobarida, od koder je bil doma tudi Franc Kenda, ki je pesem sodelavcem GNI povedal leta 1962.

Pesem Tehtanje duš uvrščamo med pripovedne legendarne pesmi. Njen izvor je srednjeveški, tematika pa tehtanje duš ob smrti, ko naj se odloči o njihovem zveličanju ali pogubljenju. K njej se je v baroku dodal še prizor o Mariji, ki v tehtanju posreduje v trenutku, ko se zdi, da je vse izgubljeno. Ta dodatek vsebuje tudi posnetek, ki ga bomo poslušali in je eden najbolj zanimivih, kar jih premore zapuščina slovenske ljudske glasbe.

Spremno besedilo oddaje Cigule migule je pripravil Peter Kus .