Kultura> Teater v eter

JULYEN HAMILTON - častni gost Golega Odra; petek, 1.12. ob 13:15
Petek, 1. 12. 2006

avtor/ica: Ariana Ferfila

Goli oder, mednarodni festival improvizacije, letos že petič zapored poteka pod okriljem Kulturnega društva France Prešeren. Letos so vodilo festivalskega dogajanja poleg spodbujanja slovenske produkcije in refleksije položaja improvizacije v sodobni umetnosti zastavili nekoliko širše. Organizatorji festivala so si zadali nalogo približati se eksperimentalni razsežnosti improvizacijskih praks na različnih področjih; kot so gledališče, slikarstvo, glasba in plesni performans. Ustrezno želji se je povabilu Golega odra letos odzval tudi Julyen Hamilton, sicer zveneče ime improvizacije na področju giba.

Julyen Hamilton slovenskemu prostoru ni neznan. Sodeloval je z Iztokom Kovačem v plesnih predstavah S.K.I.N. ter HU DIE, nenazadnje pa smo ga imeli priložnost videti tudi v poslednjem filmu ENKNAP-ove produkcije; Kaj boš počel, ko prideš ven od tod v režiji Saša Podgorška. Na Golem odru se tako Julyen Hamilton predstavi z dvema predstavama. Včeraj ste ga lahko videli v Moderni galeriji, kamor je postavil svoj solo CELICA, z Andrejo Rauch pa se bosta v duetu SOBA ZA GOSTE, srečala danes zvečer v KUD-u, kar lahko vsi zainteresirani še dohitite

Julyen Hamilton, evropsko ime gibalne improvizacije, se je izšolal v eksperimentalnih 70.letih v Londonu in od takrat je, zavezan radikalnim inovacijam ali zgolj improvizaciji , kot sam pravi, ustvaril prek sto solističnih miniatur. Poznan tudi kot so-koreografska, desna roka Iztoka Kovača, v nekaterih skupnih plesnih kreacijah, nam je povedal nekaj več o načinu svojega dela, kaj zanj pomeni improvizacija, kako mu pomaga pri raziskovanju njegove izraznosti, kreativne sporočilnosti.

Celica, skoraj enourni improvizacijski monolog Julyena Hamiltona, ki ste ga lahko videli včeraj v Moderni galeriji, je bil dokaj mojstrsko izveden. Spodnji prostor galerije, kjer je razstavljena zbirka črno-belih fotografij, kjer je strop malce nižje in ni drsečega parketa, je bilo tisto izbrano prizorišče improvizacije, v katerega se je poseglo z lučjo, peščico predmetov ter enim samim izvajalcem. Pisati o videnem dogodku improvizacije ni tako zelo preprosto, kot ni smiselno izpostavljati poljubnih pomensko-vsebinskih asociacij in o njih razpletati v nedogled. Zagotovo gre vseskozi za pravilo prve misli, prve besede, prvega giba, ki vedno je rdeča nit improvizacije, kot tudi tisti tok, ki se ga mora ujeti, da dogajanje lahko steče in se začne plesti.

Prav tu, lahko govorimo o mojstrskem poigravanju Julyena z orodji, strategijami, raznovrstnimi pristopi k improvizaciji, ki uprizarjanju doda tisti konkreten tu in tam prisotni pomenski moment, ki se vedno kaže kot dokončno dovršen. Julyen se je poigraval tako s trajanjem akcije, simetrijo uprizarjanja, prostorom, lučjo, sencami, tišino in truščem. Seveda je tu bistveno še izvajalsko telo, vokal, gibalna in obrazna izraznost ter sproti nastajajoča poezija, ki je podobi in vsemu pogledu mimo drsečemu podala tisti oprijemljiv atribut – simbolni pomen.

Če torej vemo, da je bil kontekst solističnega monologa, fiksen, vemo tudi, da so v prostor prineseni predmeti vedno na novo izbrani. Tokrat so prizoriščno dogajanje pomagali reševati ali zapletati: knjižica poezije, par čevljev, dva lesena stola, črni prapor, leseni paličici in kartonska pola. Seveda so bili uporabljeni v dialogu z lučjo, besedo in gibom. Služili so funkciji razbijanja monotonosti prostora, dogajanja kot tudi kot pripomočki bezanja idejno-vsebinskega zapletanja.

Improvizacijski dogodek, ki smo ga lahko videli, je torej izredno tekoče drsel. Za to, da se slaba ura napolni s tik pravšnjo mero besed, pripomočkov, pomenov, gibov, je potrebna konkretna mera koncentracije in izkušenj pri enem samem izvajalcu, ki pogled in pričakovanja publike mora ohranjati na vedno zainteresiranem nivoju. Nenehno nastajajoče kreiranje ter sprotno pobiranje novih in novih impulzov zahteva mnogo več kot zgolj začetno idejo želenega reprezentiranja na odru. Pri izvajalcu je odsotna udobnost naučenosti teksta, giba in pričakovane situacije pred zbranim občinstvom. Dogodek improvizacije je tako najbližje tistemu enkratnemu, neponovljivemu, ki lahko se zažene v kreativno nastajanje, lahko pa se tudi zatakne in obtiči. Potrebna je torej izkušena in skrajno aktivna drža izvajalca, ki nenehno se nahaja v situaciji reševanja momenta, impulza, pomena, ideje.

Če vas torej mika, si le pogledati še en primer improvizacijskega posega, lahko to storite danes zvečer, ko se bosta v KUD-u srečala Andreja Rauch in Julyen Hamilton, ki smo ju lahko že videli skupaj tako na odru kot v filmu. Lepo vabljeni torej .

Iz golega odra v eter Ariana.



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=10508