»Izvzemši peščico visokih funkcionarjev, nihče ni doumel nevarnosti bližajoče se velike pizdarije. In tako se je zgodilo, da je Catherine, ko je dopolnila šestnajst let, videla Marcela, kako je pekarno polil z bencinom, takoj zatem pa jo je mimoidoči polkovnik zažgal. Prišel je Victor, izbezal njene starše na plano in se začel z njimi igrati »Ljubljana – Zagreb - Beograd - Stop«. Če sta se uspela dotakniti zidu, jima je bilo prizanešeno. Če sta se v neprimernem trenutku premaknila: pok, pok.
Tako je bilo po celi državi. Velika pizdarija se je šele začela.«

Sodobna frankofona belgijska proza drugič, kratka zgodba Mala prvakinja pisatelja Thomasa Gunziga, v oddaji Tu pa tam to nedeljo skoraj natanko ob dvajsetih.

Interpretacija: Urša in Maco
Prevod in spremna beseda: Ana Geršak

Thomas Gunzig je v nekem intervjuju izjavil, da bi nekoč, v čistem absolutu, najraje preživljal svoje dneve tako, da bi se praskal po nogah in kot opica neprizadeto buljil v svet. Ker pa je absolut še daleč, človek pa vendar mora nekako preživeti, je Thomas praskanje po nogah zamenjal s praskanjem po papirju. Avtor pripada najmlajši generaciji belgijskih pisateljev. Rodil se je leta 1970 v Bruslju, nase pa opozoril že v študentskih letih, ko je prejel Nagrado Pisatelja-Študenta za zbirko novel z naslovom Nestabilne situacije, ki se nagibajo v mesec avgust (Situation Instable Penchant vers le mois d'Août). Zbirka je v grobem že nakazovala bistvo Gunzigove poetike. Nestabilne situacije se odlikujejo po svoji absurdnosti, črnem humorju, fantastičnem, čeprav krutem realizmu ter celo nekoliko morbidnem pesimizmu. Gunzig piše predvsem kratke zgodbe, preizkušal pa se je tudi kot dramatik in romanopisec. Leta 2001 je izšel njegov prvi roman Smrt popolnega dvojezičnika (Mort d'un parfait bilingue), za katerega je prejel kar dve literarni nagradi.
Gunzig je predvsem pripovedovalec. Zgodbe pripoveduje v sodobnem jeziku, v katerem prevladujejo vsakdanji, pogovorni izrazi. Njegov slog je jasen, čist, brez nepotrebnega okrasja. Stavki so kratki, verjetno zato, da se njihova izraznost globlje zareže v bralca. V svetu Gunziga je nekaj kafkovskega. Njegova pripoved se začenja z videzom vsakdanje, morda celo naivne preproščine. Idilični začetek bralca zavede, uspava ga v lažno gotovost, nenadoma pa zgodba povsem nepričakovano zdrvi proti nerazložljivemu, nenavadnemu. Absurdnost dogajanja je ambivalentna, bralec je sicer zgrožen, toda kljub temu težko zadržuje smeh.

Kratka zgodba Mala prvakinja (La petite championne) zaenkrat še ni izšla v knjižni obliki. Pisatelj jo je namreč leta 2001 napisal na prošnjo spletne literarne revije Bon-à-tirer. Mala prvakinja vsebuje vse lastnosti Gunzigove poetike, pa čeprav se klobčič absurdnih dogodkov v zaključku razplete v grotesko. Konec ostaja odprt. Distancirani, ironični pripovedovalec usodo junakinje v celoti izroči bralcu, ki ima tako možnost, da sam zavzame osrednjo pozicijo v pripovedi in zaključek interpretira po lastni presoji.