Najbolj zemeljsko na človeku je njegovo telo, ki mu s svojo mnogotero čutnostjo omogoča in delno tudi osmišlja življenje. Je njegova vez z zunanjim svetom, prek katere je vsak občutek neposredno pristen, pa naj gre za užitek ali trpljenje. In čeprav sodobni človek postavlja prevlado uma nad telesom in čustvi nasploh, ga to izumetničeno razmerje pogosto pusti na cedilu. Tako se bitje, tako ponosno na svojo civilizirano uglajenost in sistematično inteligenco znajde v precepu. Je v bitki dveh mogočnih sil, ki si ga obe lastita in ki ju obe potrebuje – v bitki telesa in duha.
V preteklosti je človek svoje telo pojmoval kot nekaj svetega. Služilo mu je za užitje vseh zemeljskih radosti, prav tako pa je prek obrednih iniciacij in ceremonij predstavljalo stik z onostranstvom. Nato je z razvojem krščanstva in njegovih naukih o odpovedovanju in nujnem trpljenju za pridobitev božje milosti telo dobivalo drugačno vlogo. Teologija križa je smisel telesa videla predvsem v njegovih zmožnostih občutenja bolečine. To je dobro služila za dokaz o delovanju neusmiljenega Boga, ki je svoje udarce premišljeno delil sovražnikom Cerkve, tako namišljenim kot resničnim. Obojih ni bilo malo.
Preskok v definiciji subjekta iz svetega v grešnega, je bil predmet plesne predstave Kanon telesa, ki je premierno uprizoritev uzrla prejšnji teden v Cankarjevem domu. Pod koreografovo ime sta se podpisala Rosana Hribar in Gregor Luštek, stara znanca plesnih odrov, ki sta svoje ideje tudi utelesila. V svoji karieri sta ustvarila veliko predstav in sodelovala s priznanimi imeni sodobne scenske umetnosti, kot so Matjaž Farič, Goran Bogdanovski, Dragan Živadinov in ostali. Za predstavo Ana is the name of the rose sta leta 2003 prejela nagrado Povodni mož.
Gledališki list je napovedoval predstavo z zanimivo tematiko, kot že omenjeno, naj bi šlo za poglobitev odnosa do telesnosti v luči krščanske hegemonije. Začetek je bil kar spodbuden. Na oder so v zelo ličnih kostumih prilezli trije plesalci, poleg Rosane in Gregorja še Kaja Janjić, ki je s svojo pojavnostjo precej radikalno presekala elegantno usklajenost prvih dveh. Tako se je ustvarila barvita kombinacija treh teles, ki so sledeč lastnim vzgibom, svojo individualno sporočilo prenašali v zgodbo nestabilne molekularne sestave.
Plesna sestava se je vedno znova sestavljala in razpadala in kljub svoji spreminjajoči se naravi, trdno stala na treh enakovrednih temeljih. Ti svoji triangularnosti ne posvečajo nič več pozornosti kot podobam kroga, premice, kvadrata in ostalih likov, ki jih najdemo v naravi. Njihov obredni ples je ples skladnosti in popolnosti. Njihova telesa so jasno definirana in osrediščena - vse teži k ravnotežju.
Vse to opazuje četrti akter, v vlogi simpatičnega Ivana Peternelja, ki se ne nikakor ne prepušča nadzorovanemu divjanju, temveč se raje potuhnjeno plazi okoli neutrudnih plesalcev. Čeprav pod svojo tesno zapeto haljo tudi on skriva delček spontanosti, jo na vso silo zatira pod taktirko svojega veleuma. Na koncu si podredi tudi divje plesalce in jih zasužnji, ko jim dopove, da je njihovo telo umazano, nevredno in polno greha.
Plesalci pozabijo na radosti svojega gibljivega telesa in začno padati v njegovo bolečino. Zavrti manipulator dokaže, da je njegovo naprezanje vredno velike nagrade – nadeva si dragocene ogrlice in prstane, tudi križe, da komu slučajno ne bi ušlo ozadje njegovih namenov. Okiti se na tako pretirano osladen način, da vse skupaj izpade že groteskno in torej kar prijetno, čeprav sporočilno ne presega klišejskega prikaza zgodovine.
Predstava se ima nedvomno pohvaliti z odlično izvedenim plesnim delom, v katerem še posebej izstopa zahteven in precizen duet samih ustvarjalcev, ki ponazarja padec človeka v obdobje teme. A gledališki list je vabil: Evropska kanonizacija telesa je simptomatično kazala na evropejsko kanonizacijo sveta: zaljubljenost v onstranstvo, nebesa, čisti um in kar je še huje: lepo dušo, skratka vse netelesno, vse nezemeljsko, vse nečloveško. Tem močnim besedam sledi vsaj delno pričakovanje omembe transcedalnega stanja, katerega potencial telo, ne glede na okoliščine v katerem se znajde, vedno skriva v sebi.
V času zatiranja teh lastnosti človeškega bitja, se le to znajde na robu ali pa celo globoko v breznu agonije in odtujenosti. In to stanje odpira možnosti za razsežno umetniško ustvarjanje, takšno, ki za seboj pušča prenekatero čustvo. Dejstvo pa je, da gre za predvsem plesno predstavo, katere vsebina ne doseže kvalitete estetike in pusti gledalca bolj kot ne praznega.
Oči je pasla Alja.
