Glasba> Tolpa bumov

Khaela Maricich, ki jo večina pozna po njenem sodelovanju z zasedbami Mt. Eerie in The Microphones, je duša in srce portlandskega dvojca The Blow. V njem se ji je po mnogih začetnih kolobocijah in prevratih na zadnjih dveh ploščah pridružila Jona Bechtolt, prav tako znana faca iz novofolkovske ameriške scene. Na zadnji plošči Paper Television, ki jo je za ameriški trg založila K Records in za evropska tla založba Tomlab, se The Blow prikazujeta v najbolj priljudni formi dosedaj. Čeprav album prinaša nedvomen in očiten indie zvok, ki je tako zelo popularen preko luže, je Paper Television v prvi vrsti in predvsem pop. (v celoti!) ...

A vendarle pop z zadržkom. Besedila, ki večinoma govorijo o medčloveških odnosih in so, razumljivo, precej ženstveno obarvana, se spogledujejo tudi z družbeno kritičnim diskurzom. The Blow vsekakor nočeta biti plehki zabavljačici oz. pop kar tako. V njuni glasbi se skriva tudi sporočilnost, ki jo bo odprto uho brez težav zaznalo. Glavna izrazna moč projekta The Blow torej tiči v inteligentnih, bodikljavih in nemalokrat hudomušnih besedilih. Ta plat njune glasbe je doživela še eno pomembno spremembo. Dosedaj je Khaela namreč svoje verbalne konstrukte bolj kot ne podajala v maniri govorjene besede, z novo ploščo pa so vokalne harmonije precej pridobile na sami melodičnosti.

Veliko težje bomo našli nekaj originalnega in samosvojega v sami glasbi dueta The Blow. Mnogokrat prežvečen elektro indie pop zvok je produkcijsko nezanimiv in za bend tipa The Blow mu prav gotovo manjka tudi konkretne ostrine. Ironično, The Blow najbolje zvenita prav v pop skladbah, kakršni sta Parentheses ali Fists Up. Nekaj več energičnega naboja prinaša skladba The Big U, ki se s prezentnimi subi spogleduje tudi s plesnim podijem, a za uspeh na tem področju je vse preveč razdrobljena, da bi zares delovala.

Plošča Paper Television je sicer povsem soliden glasbeni izdelek, a dvomim, da bo doživel večji odziv izven angleško govorečih dežel. Nemara bo nad njim že zaradi zgodovine benda in zaradi tega kar predstavlja v glasbenem svetu precej bolj navdušen ženski del poslušalstva, a v to se na tem mestu ne bi spuščal. Kakorkoli že obračamo, gre na koncu za nezahtevno pop ploščo, ki se sicer zaveda obstoječih alternativ, a jih že v štartu kategorično zavrača. Paper Television nam ponuja privlačnost na prvi pogled in nepotvorjeno simpatičnost, za kaj bolj zahtevnega in predvsem obstojnega pa bomo morali seči po čem drugem.