Glasba> Tolpa bumov

Solo je vsekakor malce nenavadna plošča za radikano okolico, ki jo sestavljajo dunajčani Mego, toda kratek sprehod skozi njihov katalog bo pokazal, da so se že prej zanimali za japonski avant-pop. Tudi sicer je dunajska srenja koncem devetdesetih zelo navdušeno spremljala deželo vzhajajočega sonca. Še posebej Gerhard Potuznik in njegova mikro založba Angelika Koehlerman, v novem tisočletju pa je prišlo do pravega malega buma. Tujiko Noriko je med bolj poetičnimi in subtilnimi interpreti nežnega pop zvoka, ki pa na naši strani sveta zveni dovolj nenavadno, da ga lahko uvrstimo v podzemlje. Plošča Solo po nekaj skupnih projektih z različnimi producenti, spet nadaljuje prepoznavno estetiko te v Parizu živeče japonske pevke in režiserke, kar pomeni, da poslušamo devet komadov z nerazumljivimi besedili, super filingom in pa lepo narejenimi podlagami.