Kultura> Kinobar

Na programski shemi Kinodvora se v prvi polovici septembra dvakrat dnevno nahaja francoski film Za odrom, ki je bil leta 2005 prikazan v uradni konkurenci filmskega festivala v Benetkah. Ko sta Emmanuelle Bercot in Jerome Tonnerre pisala filmski scenarij, se pravzaprav nista zelo oddaljila od tiste najbolj stereotipne predstave, kaj se zvezdnikom v življenju za odrom dogaja. Do skrajnosti pa sta privedla psihozo evforičnega čaščenja, prikazanega z ohromljenim stanjem pričakovanja, bolščanja, zasledovanja in vreščanja oboževalcev. Tako ne preseneti prikaz zvezdniškega vsakdana kot do patološke skrajnosti privedeno oboževanje konstruirane zvezdniške podobe, ki sega do kvalitet totalne fascinacije, ganjenosti, misterioznosti in grozljivosti - pooseblja pa ga najstnica Lucy.

Na programski shemi Kinodvora se v prvi polovici septembra dvakrat dnevno nahaja francoski film Za odrom, ki je bil leta 2005 prikazan v uradni konkurenci filmskega festivala v Benetkah. Ko sta Emmanuelle Bercot in Jerome Tonnerre pisala filmski scenarij, se pravzaprav nista zelo oddaljila od tiste najbolj stereotipne predstave, kaj se zvezdnikom v življenju za odrom dogaja. Do skrajnosti pa sta privedla psihozo evforičnega čaščenja, prikazanega z ohromljenim stanjem pričakovanja, bolščanja, zasledovanja in vreščanja oboževalcev. Tako ne preseneti prikaz zvezdniškega vsakdana kot do patološke skrajnosti privedeno oboževanje konstruirane zvezdniške podobe, ki sega do kvalitet totalne fascinacije, ganjenosti, misterioznosti in grozljivosti - pooseblja pa ga najstnica Lucy.

Emmanuelle Bercot, ki je v celoti opravila tudi režisersko delo, se ponovno loti tematike ljubezenskega ekscesa. Če se je v prejšnjih dveh filmskih stvaritvah ukvarjala z zapletom štirinajstletnice s 35-letnikom in zaljubljenostjo tridesetletne fotografinje v trinajstletnika – pa se tokrat zgodba plete okoli hipnotizirane, mladoletne Lucy. Le-ta v protest in pobeg majhnosti okolja v katerem odrašča, obožuje in časti 'nadzemeljsko', seksapilno, dvajsetletje starejšo Lauren Waks. Stene Lucyine sobe so polne posterjev, fotografij in aktov slovite pevke, ki jo igra Emmanuelle Seigner.

Ko Lucy doleti ta sreča, da je v množici oboževalcev izbrana prav ona in ji vdrejo v hišo s kamerami, reflektorji in mikrofoni ter posnamejo promocijsko ugodno srečanje oboževalke in zvezdnice – Lucy odpove. Od tu dalje ne deluje več. Sposodi si denar, štopa do Pariza, poišče hotel Plaza Athenee in s histeričnim izpadom nekako doseže, da se jo spusti k zvednici v apartma. Za nadaljnjih nekaj tednov.

Film se označuje za kompleksen psihološki triler. Lucy, to naivno, presoje ohromljeno dekle s predolgimi rokami, se sprva lahko komu smili v obsesiji potegovanja za drobtinice pozornosti in naklonjenosti bohemske Lauren Waks. Le-ta se fila s tabletami in alkoholom, piše tekste za svoje pesmi, prireja zabave v zaprtih hotelskih sobah in seveda je nesrečno zaljubljena. A njuna relacija preraste v izprijeni parazitizem, ki se v absurdnosti posnemanja ne ustavi niti pred oblekami, kožno brazgotino ali bivšim fantom. Lucy vse bolj prevzema posesivni psihološki profil zalezovalca. V želji, da bi prezrcalila svoje življenje, ga zamenjala za spremljavo življenja slavne pevke, se poslužuje kakršnihkoli sredstev.

Francoski film Za odrom ni primeren za vremensko občutljive ljudi. Ni lahkoten, niti ne razreši obsesivne najstniške psihoze. Je dobro zrežiran in ni predolg. Napetost filmskega dogajanja je dobro stopnjevana, sosledje dogodkov je presenetljivo, razplet pa nepredvidljiv. Izbrana filmska tematika že v osnovi vsebuje dobršno mero patetike, a se dobro drži mer dobrega okusa.


V vremensko oporečnem času si je premiero filma ogledala ariana.