 Glasba> Tolpa bumovNedelja, 6. 1. ´08 ob 19.00 (ponovitev 12. 1. ´08 ob 10.00) OREN AMBARCHI: In The Pendulum´s Embrace (Touch, 2007)
Nedelja, 6. 1. 2008
avtor/ica: tadej
Oren Ambarchi je zvočni eksperimentator, ki raziskuje sonične razsežnosti kitare in zvene tolkal. V preteklosti se je ukvarjal predvsem z destruktivnim procesiranjem zvoka, v zadnjem obdobju pa daje prednost igranju kitare. Zvok je sicer še vedno procesiran, vendar se parametri tekom igranja ne spreminjajo (kvečjemu zelo malo?). Njegov unikatni zvok kitare spominja na kombinacijo elektronskih klikov in elektro-akustičnih izvenov. Ker pa gre pri njem le za en inštrument, se med temi dvemi elementi pojavi nekakša vez, ki jo navadno pogrešamo pri glasbi s podobnimi nameni. Če temu dodamo še toplino in melodiko ki spominja na post rock, dobimo enega najboljših in najprijetnejših albumov lanskega leta. (v celoti!)
* Znamka Touch je v samem vrhu elektroakustičnih založb – tako po imenu kot tudi po kvaliteti materijala, ki ga izdaja. Skozi njeno diskografijo je moč opaziti smukanje različnih trendov, katerim pa ta etiketa nikoli ne podleže, kljub temu, da jih nikoli ne zanemarja. Iz njih vleče dobre lastnosti in jih prodaja v kombiniciji z uveljavljenimi eksperimentalnimi praksami ter jih tako sprevrača v razpoznavno avantgardno elektroakustiko, ki se navkljub vsej modernosti izmika klišejem. Tak nivo ponudbe pa je možno doseči le preko profiliranih imen, ki so tekom glasbenega ustvarjanja razvili svoj lasten izraz. In eden takih je vsekakor avstralski eksperimentator Oren Ambarchi, ki v svojem delu raziskuje predvsem sonične zmožnosti električne kitare in kovinskih tolkal.
Lahko bi rekli, da je Ambarchi razvil več različnih glasbenih retorik, s ploščo "In the Pendulum´s Embrace" pa se vrača k tisti, ki jo je utemeljil s ploščo "Grapes From the Estate" iz leta 2004. Gre za njegovo najbolj dodelano in prepoznavno govorico, kar je prav gotovo tisto, kar si želi doseči vsak glasbenik. V njegovem primeru gre za subtilno zvočno procesiranje, ki večinoma ne popači izvirnega zvoka, saj le izpostavlja različne spektre tonov, jih ohranja v izzvenevanju ter tako le prefinjeno deformira časovno-glasnostne funkcije zvoka. Hkrati pa s procesiranjem kitaram v začetnih oziroma "attack" fazah razvoja zvoka dodaja nekakšne elektronske klike, ki niso dodani naknadno in tako ustvarja neverjetno simbiozo elektronike in akustike ter izzvena in klika. Še posebej je to fascinantno pri ralaciji klik-izzven oziroma klik-dron, saj gre v časovnem smislu za dva popolnoma nasprotna si zvoka. A Ambarchiju nekako uspeva, da kliki dišijo po akustiki izzvanjanja, izzvêni pa po sintetiki električne napetosti. In če temu dodamo še nizke frekvence oziroma nizke tone, brez katerih pri Ambarchiju ne gre, dobimo prostor, primeren za akustično interakcijo, kjer se razna subtilna zvočila odzivajo na nihanja zračnih mas in tako tvorijo še dodatni nivo inštrumentalne interakcije. Če ploščo "In the Pendulum´s Embrace" primerjamo s prej omenjenim albumom "Grapes From the Estate" lahko rečemo, da ne gre za neke kvalitativne razlike v glasbi. Gre bolj le za barvne razlike v zvoku in subtilne odklone v zvočnem raziskovanju, ki so le različni. Različni pa so tudi nekateri inštrumetni, ki se pojavijo na plošči, in sicer na spisku zasledimo "steklene orgle", klavir, tolkala, predvsem zvonce ter seveda kitaro. Nikjer pa seveda pod inštrumenti ne piše npr. mikrofoni, katerih pa v tovrstni galsbi ni nesmiselno tretirati kot take. Obvladovanje in raziskovanje postavljanja mikrofonov je namreč v tovrstnih praksah esencialnega pomena, saj se nam preko tega zvoki kažejo v zelo različnih preoblekah. Poleg tega se pojavlja tudi zmožnost združevanja različnih aspektov zvoka in prepričan sem, da Ambarchijeva hipnotična tolpina zvoka govori prav o tem.
Plošča In the Pendulum´s Embrace je sestavljena iz treh daljših kosov glasbe, ki se počasi razvijajo. Nekje se kaže bolj klasična oblika pesmi, z razvojem in prihodom dogodka, ki je ponavadi bolj latentne narave, čez celoten album pa imamo opravka še z vseprisotnostjo dogodka, ki se razteza skozi brezčasovne zvočne poljane. Ambarchiju tako uspeva ohranjati privlačno dinamiko sicer na videz zelo statične glasbe.
Na albumu In the Pendulum´s Embrace se omenjenemu pridruži še post folk rock melodika, ki se kaže preko kratkih kitarskih prijemov, komaj opaznih vokalnih vložkov, konkretneje pa izstopi le v violinskem delu komada "Inamorata". In če se tovrstna kuga uspešno zažira po svetu in spreobrača številne založbe ter glasbenike, potem lahko rečemo, da se je Ambarchija dotaknila le v skrajno zdravi meri. Ta post independent kuga dobi z Ambarchijem namreč zopet svoj prvotni pomen, ki je seveda skrajno pozitiven. Orenu je uspelo narediti album, ki žari z vso toplino post "nekaj" estetike, čeprav jo dodaja le kot začimbo svojim zvočnim eksperimentom. Sorodnost z velikimi deli post tovrstne glasbe pa se kaže tudi preko uspešnega zakrivanja vse dekadence, ki tiči v ozadju. Album je namreč tako lep, da je to edina stvar, ki se kaže skozi ploščo.
pripravil Tadej Droljc
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=13876
|