Mojmir Novaković s svojim bendom Kries sledi poslanstvu, ki ga je pred leti začrtal z bendom Legen: nadaljevanje hrvaške tradicionalne godbe z drugimi sredstvi. Kar pomeni, da zvok benda poleg tradicionalnih glasbil, kot so dude, piščali ali lijerica (majhne gosli, ki jih položiš na koleno), zaznamujejo tudi električne kitare in bas, bobni ter občasni elektronski učinki. Kries na svojem drugem albumu ponujajo bolj zgoščeno zvočno sliko, kot je bila prisotna na prvencu Ivo i Mara; zvok pa ni nikoli prenasičen in je dovolj zračen, da iz njega, kljub obilici glasbil, suvereno pronica samosvoj gromki glas Novakovića, po drugi strani pa je album produkcijsko lepo izbalansiran, da tudi prispevki posamičnih glasbil pridejo do izraza. (več!)
* Gotovo je to tudi zasluga producenta Martina Swana, sicer člana škotske folk zasedbe Mouth Music, ki je prvotno idejo, da bo album le produciral, razširil na takorekoč pridruženo članstvo, saj igra na albumu kup glasbil, od violine prek harmonike do akustične kitare. Swan je odlično zapopadel najpomembnejšo značilnost Kriesa – poudarek na ritualnosti glasbe, ki jo bend gradi počasi in odmerjeno, in ki je zaradi prisotnosti elektronskih učinkov in zgoščenega zvoka podobna početju kakšnih elektronskih trancerjev. Največji dosežek albuma Kocijani (naslovili so ga po kraju v Gorskem kotaru, kjer so pripravljali gradivo) je v njegovi enakomernosti in lepem toku ter raznovrstnosti tako pesmi kot pristopov. Gre nemara za najboljši dosežek Mojmira Novakovića s katero koli njegovo zasedbo; glasba z albuma, kljub dovršenosti produkcije, skladno sooči ljudsko osnovo in nenarejenost moderne nadgradnje. Gotovo bo koncertna predstavitev teh komadov terjala kakšno prilagoditev, glede na doslej slišana ljubljanska koncerta Legen in Kries pa si upamo trditi, da bosta ritualnost in z njo povezana hipnotičnost še bolj poudarjena. Priložnost, da to preverimo, se nam ponuja dokaj kmalu, saj bodo na zadnji marčevski dan Kries nastopili na ciklu Glasbe sveta.
